Potrebovali bi nekaj „botrov“ (sponzorjev), ki bi pomagali rešiti še eno nedolžno življenje Kranj – Vseslovensko Društvo za pomoč konjem, ki sicer domuje v Ljubljani, a deluje za območje cele države, je v zadnjem času na slovenskem postalo že precej prepoznavno. Kako tudi ne, ko pa je prizadevnim članom in aktivistom društva, v nekaj mesecih lanskega in letošnjega leta uspelo rešiti že okrog 50 konj, ki bi drugače pristali v klavnici. Vsem konjem so uspeli najti tudi dobre domove in skrbne lastnike. „Pri nas so pristali tako žrebički kot kobile, kastrati in žrebci, zdravi ali bolni, športni ali kmečki, vse kar so pač ljudje zavrgli. Kljub temu, da so nekateri imeli težko življenje in so že zdavnaj izgubili zaupanje v ljudi, smo jim to ponovno vrnili, vsi posvojitelji so z našimi rešenčki več kot zadovoljni. Vabimo vse državljane, ki to zmorejo, da se nam pridružijo in pomagajo pri kateri od naših naslednjih akcij“, pravijo na Društvu za pomoč konjem, kjer so med drugimi rešili tudi kobilo Gajo, katero pa zaradi prevelikih stroškov ne morejo več vzdrževati, v posvojitev pa je ne morejo dati.
Zato trenutno ne le v društvu, temveč tudi drugi ljubitelji teh plemenitih živali skušajo pomagati žrebički Gaji, ki ji tudi grozi evtanazija ali pa še bolj verjetno klavniški zakol. „Verjamem, da takih zgodb, kot je ta, ljudje v zadnjem času slišijo zelo veliko, in da je vsem pač nemogoče pomagati. Vseeno v tem primeru želimo nekaj storiti, ker gre za kobilo, ki jo poznamo. Kobila Gaja je mlada in zdrava, vendar psihično popolnoma uničena. Kaj so z njo delali prejšnji lastniki, ni znano. Sedanji lastniki so se poskušali z njo ukvarjati približno sedem mesecev, vendar tudi po raznih treningih naravnega konjarstva z njo ni bilo bistvenega napredka, zato so se odločili, da jo evtanazirajo. Kobila je baje agresivna do ljudi in tudi do drugih konj, vendar po tistem, kar sem osebno videla, menim, da ni tako hudo, kot pravijo. Menim tudi, da nikakor ni brezupen primer, in da si zasluži priložnost. Pripravljena bi jo bila posvojiti, ampak si zaenkrat ne morem privoščiti oskrbe dveh konj. V enem letu ali celo prej bom najverjetneje že imela svoj prostor in potem njena oskrba ne bo več problem. Do takrat pa bi ji rada našla začasno oskrbo v prosti reji z zavetjem in z družbo drugih konj, kjer bi kobila lahko imela čim več miru pred ljudmi, skratka, kjer se ne bi nihče poskušal ukvarjati z njo“, nam je povedala ljubiteljica konj Urša iz okolice Kranja, ki najprej išče nekoga, ki bi Gajo bil pripravljen vzeti v oskrbo za okrog 100 €/mesec in če bi kdo bil pripravljen prevzeti botrstvo zanjo za približno eno leto, ali celo manj, kajti tako bi ji lahko rešili življenje.
Če se najde 10 prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni prispevati po 10 EUR na mesec, potem to ne bi bil problem. Prosim vse, ki jim ni vseeno, kaj se bo dogajalo s še enim živim bitjem, za pomoč. Tega ne prosim zato, da bi kdajkoli kobilo prodajala naprej ali na kakršenkoli način služila z njo ali jo izkoriščala, temveč gre izključno za željo po pomoči. Tiste, ki bi radi pomagali, prosim, da mi pišejo na e-mail: tankawakan@gmail.com ali pa pokličejo na telefon: 041/598-009. Deset ljudi dobre volje po 10 EUR in nas bo dovolj. Prosim samo za hitre odločitve in hitro ukrepanje, ker imamo časa manj kot en teden, potem pa bodo kobilo uspavali. Gaja je sicer manjša rjavo - bela kobilica, lepa živalca, ki si nedvomno zasluži pomoč“, pravi naša sogovornica Urša, ki dodaja: „Mislim, da se že iz fotografij vidi, da Gaja ni tako grozna, kot pravijo, zato menim, da bi jo bilo res škoda uspavati. Kobila je še zelo mlada in na srečo zdrava (pregledana je bila na Kliniki za konje op. p.), zato je evtanazija povsem nesprejemljiva. Presodite sami. Z veseljem ugotavljam, da so se štirje donatorji že javili in jim hvala za pomoč. Če se jih najde še 6, Gaji ne bo treba po nepotrebnem umreti...“.
Urša sicer stavi na vse ljudi, ki jim za to plemenito žival ni vseeno! Prepričana je, da je kljub krizi še vedno veliko takšnih, ki bodo pomagali, kot že nekajkrat doslej, da bo Gaja lahko zaživela normalno, konja vredno življenje...