Dimnik je zgrmel na streho, ki je končala na tleh
- 12.08.2019
Tričlanska družina Szomi je imela srečo, da streh ni ubila koga izmed njih, Sedaj je potrebno nujno ukrepanje, saj ljudje nimajo streh nad glavo.
Pred nedavnim smo že pisali o tričlanski družini Szomi iz sicer napredne vasice streljaj od Lendave, Radmožancev, kateri je sreča že zdavnaj obrnila hrbet in se skozi življenje komajda prebijajo. Doslej je še nekako šlo, skromni člani družine nikoli niso lačni ali žejni, v zadnjem času pa je tričlanska družina, ne po lastni krivdi, zabredla v težave, natančneje pristala prav na dnu. Enostavno jih je povozil čas, če pa bi pred desetletji imeli kakšno pomoč ali bi jim kdo ponudil kakšen koristen nasvet, tokrat tega prispevka gotovo ne bi bilo. Žal pa so se uresničile napovedi poznavalcev razmer, da se bo dom mame, očeta in sina, prej ko slej porušil. In samo sreča je bila na strani družine, ko se je minuli torek porušil dimnik, ki pa je zgrmel na streho, slednja pa je skupaj s stenami končala na tleh, saj bi v nasprotnem tudi oni bili živi pokopani.
Zlasti mama, 76-letna Jolanda in oče, Albert Szomi, ki je nedavno, na Petrovo, napolnil 80, sta tudi danes, kljub svojim letom, pridna in delovna. Čeprav sama zelo težko živita, pogosto skušata pomagati drugim, ki prav tako težko živijo, zlasti jim pošiljajo doma pridelan krompir in še kakšne pridelke z majhne kmetije, velikosti okoli pet hektarjev. Prav na tej majhni kmetiji, sredi Radmožancev, se je 29.6.1939 bil rojen Albert in praktično nikoli nikamor ni hodil. Ostal je na kmetiji, kjer se je nekoč lahko živelo, danes pa to na tako majhni kmetiji ni več možno. Leta 1968 se je poročil z Jolando iz bližnjega Mostja in njuno življenje je bilo lepo, kako tudi ne, saj sta bila mlada, zaljubljena, polna energije, seveda tudi zdrava. Dobila sta dva otroka, Brigita se je poročila in si na Kapci ustvarila družino, Albert, ml., ki je danes 38 let pa je že hitro zabredel v težave. Starša, ki so ju vedno bolj pritiskale tudi zdravstvene težave, sta se trudila, koliko sta lahko. Družini ni manjkalo hrane in tudi sprotne, režijske stroške so pokrivali, toda vedno slabše so bile stanovanjske razmere. Hiša, neuradno je bila zgrajena leta 1905, se je začela pogrezati. Zlasti je kritično bilo s streho, ki že desetletja spušča, sedaj pa je tako daleč, da se je večji del hiše, če temu sploh lahko tako povemo, končal na tleh, k sreči takrat v bližini ni bilo nobenega družinskega člana.
Že več let se je od zunaj videlo, da gre za pravo podrtijo, ki ni primerna za življenje ljudi, v notranjosti pa je prava groza. Ustrezne službe, predvsem Območno združenje RK Lendava ter tudi CSD in občina Lendava, so že julija začeli izvati kar je možno, a rešitev je še daleč. Sedaj, ko se je večji del diše dejansko porušil pa bo potrebno vse skupaj pospešiti. Strokovnjaki, ki so že šred rušitvijo pregledali stanje v katerem je bila hiša in splošna ugotovitev je bila, da stropov in strehe enostavno ni možno popraviti, ker bi se v primeru nove strehe podrle stene in bi vse končalo na tleh, kar se je pozneje tudi uresničilo.
Težav sta se že pred desetletji zavedala Jolanda in Albert, tako da sta v osemdesetih in devetdesetih letih nabavila praktično ves gradbeni material, stensko in strešno opeko, leseno konstrukcijo in večino drugih materialov, a ker nesreča nikoli ne počiva, je vse ostalo samo pri poskusu, da bi si zazidala novo hišo. Kupljeni materiali tako že desetletja propadajo. „Ko smo nameravali začeti z deli je Albert imel nesrečo, ko je padel s traktorja in vse je splavalo po vodi. Nikakor se ni pošteno pozdravil ob tem je postal hud diabetik in težave so se samo kopičile“, nam žalostno pove Jolanda, ki je tudi sama že praktično tri desetletja invalidka, ki si za hojo pomaga z berglami. Kljub temu nesreča ženska veliko dela, zlasti jim kuha, obdeluje vrt, skrbi za kure, pranje ipd. Tudi njen mož dela kar pač lahko, a hrane jim vseeno ne manjka, kajti sami si večino tega pridelajo, a brez denarja tudi ne gre. Starša dobila le okoli 320 evrov kmečke pokojnine, sin pa prejema socialno podporo, ki je nekoliko višja od omenjenega zneska. CSD jim občasno nameni enkratno pomoč in tako nekako krijejo potrebne stroške, nikakor pa si ne morejo obnavljati hišo.
„Ne vem zakaj, toda ljudje so jim obrnili hrbet. Enostavno jih je povozil čas, nikoli jim nihče ni svetoval, in si nikoli niso vedeli sami pomagati. Sedaj ko dežuje morajo po spalnici in kuhinji postavljati posode, kamor deževnica teče. V hiši je elektrika in si lahko samo mislimo, kaj se bo enkrat zgodilo, ko pride do stika med vodo in elektriko. Sploh pa niti pomisliti si ne upam, da se lahko strop in streha sesuje. In če bodo takrat spali jih lahko le čudež reši“, nam je pred dnevi razlagal Božo Pongrac, iz Društva Zarja, ki družini že več let pomaga koliko lahko, jih vozi zdravnikom in drugam, zlasti skuša pomagati, da bi najmlajši član družine „pozabil“ na alkohol. In sedaj je Pongrac vesel, da sesutje strehe in stropa ni nikogar izmed domačih zasipal.
„Želja nam je, da bi pred septembrom in začetkom jesenskega deževja našli trajno rešitev. In glede na to, da se hišo več ne da popraviti, je rešitev bila, če bi sestavili dva bivalnika, ki bi potem pomenila nov dom za celo družino. Ker imajo svojo zemljo ne bo problemov s postavitvijo bivalnikov, le slednja je potrebno nabaviti“, nam je povedala sekretarka RKS Območno združenje Lendava, Natalija Gomzi Jablanovec, ki je skušala povezati vse službe, ki bi lahko pomagale, a so žal na uradnih institucijah vsi omejeni, ker so pač zakoni takšni kot so. Za bivalnik bi potrebovali okoli 12.000 evrov, še nekaj za opremo in druge reči, a kaj ko tega denarja ni. Zato je tudi tukaj potrebna pomoč ljudi dobre volje, ki v Sloveniji nikoli nikogar ne pustijo na cedilu. Sedaj je rušenje strehe samo vse skupaj pospešilo.
Sicer pa je vmes za Szomijeve že nabavljena (izposojena) mobilna hiška, ki jo bodo morali vrniti, ko bo urejeno stalno bivališče, nameščena pa bi morala biti do konca avgusta. „Parkirana“ je pri sosedu in sedaj jo je potrebno samo prenesti na zemljišče nesrečne družine, a to ni vse. „Ker želimo vse delati po zakonu sedaj urejamo ustrezno gradbeno dovoljenje, da nam kdo ne bi očital črno gradnjo. Že sedaj pa bomo hiško, ki jo je uredila Občina Lendava, postavili na zemljišče Szomijevih, da bodo tam lahko spali, ker je v njihovi dosedanji hiši to zelo nevarno, kajti tudi zadnje neurje je dodatno poškodovalo še tisti del hiše, ki stoji. Zato hitimo s postavitvijo hiše, takoj ko bo urejeno gradbeno dovoljenje pa bomo izkopali in zabetonirali temelje ter uredili priklope na vodo, kanalizacijo, elektriko ipd. Tako predvidevam, da je sam tukaj potrebnih najmanj deset tisočakov“, nam je povedal lendavski podžupan Mihael Kasaš, ki je postal vodja kriznega štaba za hitro posredovanje.
Gre sicer za rabljeno mobilno hiško, izmer 8 x 2,90 m, ki na omenjenih skoraj 24 kvadratih ponuja vse, kar Szomijevi potrebujejo za človeku dostojno življenje. Premore ležišča, kopalnico z wc-jem in kuhinjo, celoten objekt je klimatiziran -z omenjeno klimo se je moč tudi ogrevati, ima pa tudi možnost, poleg vode, priključitve na kanalizacijo in telekomunikacijske priključke. Hišica je trenutno shranjena pri sosedih, saj bo, za potrebe slednje, potrebno urediti temelje, še pred tem pa urediti gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt, ki ga bo predvidoma do sredine avgusta izdala UE Lendava. Priprava temeljev bo predvidoma sledila v zadnjih dneh avgusta. Vse dobro in prav, toda tudi teh dobrih sedem kvadratov po osebi je potrebno plačati, pred tem plačati temelje, nekaj priklopov, nekaj opreme..., toda tudi skromnost je zelo draga. Ob tem se je sedaj pojavila ideja, da to začasno rešitev spremenijo v trajno in zato bodo skušali zbrati čim več sredstev, da bi Szomijevim, ki že imajo večino gradbenega materiala zazidali kakšno hiško velikosti dobrih 60 kvadratnih metrov, saj si vsi lahko predstavljajo kakšno je to „stiskanje v dobrih dvajsetih kvadratov pa še to v tujem objektu. Kaj se bo izcimilo iz dobre zamisli sekretarke OZ RK Lendava Natalija Gomzi Jablanovec, in dobrotnice iz Savinjske doline Dunje Lešnik Samnjegove, kajti v ospredju je spet denar in pomoč ljudi.
Kakorkoli obračamo, mama Jolanda ter oče in sin Albert Szomi, nedvomno potrebujejo širšo pomoč in podporo, saj so dejansko v hudi stiski oz. na dnu. In zato dragi bralci ter drugi ljudje dobre volje in dobrega srca, če imate možnost, jima skušajmo skupaj pomagati. Mogoče bosta z vašo pomočjo le prišli do svojega raja, saj ne potrebujejo veliko, le toliko, da rešijo svoje nevzdržne težave. Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Pozabimo na velika darila, pozabimo na histerično zapravljanje, namesto tega raje delajmo dobro. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Jolando in njena dva Alberta, ki potrebujejo le streho nad glavo. Vsi, ki želite in zmorete pomagaje jima in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Do tokrat pa, upajmo, da bodo invalidni Szomijevi iz Radmožancev zbrali dovolj sredstev s katerimi jim nameravajo trajno rešiti bivalne in življenjske težave...
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Szomijevim iz Radmožancev, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Szomijeve, sklicna številka 7224. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.
Zlasti mama, 76-letna Jolanda in oče, Albert Szomi, ki je nedavno, na Petrovo, napolnil 80, sta tudi danes, kljub svojim letom, pridna in delovna. Čeprav sama zelo težko živita, pogosto skušata pomagati drugim, ki prav tako težko živijo, zlasti jim pošiljajo doma pridelan krompir in še kakšne pridelke z majhne kmetije, velikosti okoli pet hektarjev. Prav na tej majhni kmetiji, sredi Radmožancev, se je 29.6.1939 bil rojen Albert in praktično nikoli nikamor ni hodil. Ostal je na kmetiji, kjer se je nekoč lahko živelo, danes pa to na tako majhni kmetiji ni več možno. Leta 1968 se je poročil z Jolando iz bližnjega Mostja in njuno življenje je bilo lepo, kako tudi ne, saj sta bila mlada, zaljubljena, polna energije, seveda tudi zdrava. Dobila sta dva otroka, Brigita se je poročila in si na Kapci ustvarila družino, Albert, ml., ki je danes 38 let pa je že hitro zabredel v težave. Starša, ki so ju vedno bolj pritiskale tudi zdravstvene težave, sta se trudila, koliko sta lahko. Družini ni manjkalo hrane in tudi sprotne, režijske stroške so pokrivali, toda vedno slabše so bile stanovanjske razmere. Hiša, neuradno je bila zgrajena leta 1905, se je začela pogrezati. Zlasti je kritično bilo s streho, ki že desetletja spušča, sedaj pa je tako daleč, da se je večji del hiše, če temu sploh lahko tako povemo, končal na tleh, k sreči takrat v bližini ni bilo nobenega družinskega člana.
Že več let se je od zunaj videlo, da gre za pravo podrtijo, ki ni primerna za življenje ljudi, v notranjosti pa je prava groza. Ustrezne službe, predvsem Območno združenje RK Lendava ter tudi CSD in občina Lendava, so že julija začeli izvati kar je možno, a rešitev je še daleč. Sedaj, ko se je večji del diše dejansko porušil pa bo potrebno vse skupaj pospešiti. Strokovnjaki, ki so že šred rušitvijo pregledali stanje v katerem je bila hiša in splošna ugotovitev je bila, da stropov in strehe enostavno ni možno popraviti, ker bi se v primeru nove strehe podrle stene in bi vse končalo na tleh, kar se je pozneje tudi uresničilo.
Težav sta se že pred desetletji zavedala Jolanda in Albert, tako da sta v osemdesetih in devetdesetih letih nabavila praktično ves gradbeni material, stensko in strešno opeko, leseno konstrukcijo in večino drugih materialov, a ker nesreča nikoli ne počiva, je vse ostalo samo pri poskusu, da bi si zazidala novo hišo. Kupljeni materiali tako že desetletja propadajo. „Ko smo nameravali začeti z deli je Albert imel nesrečo, ko je padel s traktorja in vse je splavalo po vodi. Nikakor se ni pošteno pozdravil ob tem je postal hud diabetik in težave so se samo kopičile“, nam žalostno pove Jolanda, ki je tudi sama že praktično tri desetletja invalidka, ki si za hojo pomaga z berglami. Kljub temu nesreča ženska veliko dela, zlasti jim kuha, obdeluje vrt, skrbi za kure, pranje ipd. Tudi njen mož dela kar pač lahko, a hrane jim vseeno ne manjka, kajti sami si večino tega pridelajo, a brez denarja tudi ne gre. Starša dobila le okoli 320 evrov kmečke pokojnine, sin pa prejema socialno podporo, ki je nekoliko višja od omenjenega zneska. CSD jim občasno nameni enkratno pomoč in tako nekako krijejo potrebne stroške, nikakor pa si ne morejo obnavljati hišo.
„Ne vem zakaj, toda ljudje so jim obrnili hrbet. Enostavno jih je povozil čas, nikoli jim nihče ni svetoval, in si nikoli niso vedeli sami pomagati. Sedaj ko dežuje morajo po spalnici in kuhinji postavljati posode, kamor deževnica teče. V hiši je elektrika in si lahko samo mislimo, kaj se bo enkrat zgodilo, ko pride do stika med vodo in elektriko. Sploh pa niti pomisliti si ne upam, da se lahko strop in streha sesuje. In če bodo takrat spali jih lahko le čudež reši“, nam je pred dnevi razlagal Božo Pongrac, iz Društva Zarja, ki družini že več let pomaga koliko lahko, jih vozi zdravnikom in drugam, zlasti skuša pomagati, da bi najmlajši član družine „pozabil“ na alkohol. In sedaj je Pongrac vesel, da sesutje strehe in stropa ni nikogar izmed domačih zasipal.
„Želja nam je, da bi pred septembrom in začetkom jesenskega deževja našli trajno rešitev. In glede na to, da se hišo več ne da popraviti, je rešitev bila, če bi sestavili dva bivalnika, ki bi potem pomenila nov dom za celo družino. Ker imajo svojo zemljo ne bo problemov s postavitvijo bivalnikov, le slednja je potrebno nabaviti“, nam je povedala sekretarka RKS Območno združenje Lendava, Natalija Gomzi Jablanovec, ki je skušala povezati vse službe, ki bi lahko pomagale, a so žal na uradnih institucijah vsi omejeni, ker so pač zakoni takšni kot so. Za bivalnik bi potrebovali okoli 12.000 evrov, še nekaj za opremo in druge reči, a kaj ko tega denarja ni. Zato je tudi tukaj potrebna pomoč ljudi dobre volje, ki v Sloveniji nikoli nikogar ne pustijo na cedilu. Sedaj je rušenje strehe samo vse skupaj pospešilo.
Sicer pa je vmes za Szomijeve že nabavljena (izposojena) mobilna hiška, ki jo bodo morali vrniti, ko bo urejeno stalno bivališče, nameščena pa bi morala biti do konca avgusta. „Parkirana“ je pri sosedu in sedaj jo je potrebno samo prenesti na zemljišče nesrečne družine, a to ni vse. „Ker želimo vse delati po zakonu sedaj urejamo ustrezno gradbeno dovoljenje, da nam kdo ne bi očital črno gradnjo. Že sedaj pa bomo hiško, ki jo je uredila Občina Lendava, postavili na zemljišče Szomijevih, da bodo tam lahko spali, ker je v njihovi dosedanji hiši to zelo nevarno, kajti tudi zadnje neurje je dodatno poškodovalo še tisti del hiše, ki stoji. Zato hitimo s postavitvijo hiše, takoj ko bo urejeno gradbeno dovoljenje pa bomo izkopali in zabetonirali temelje ter uredili priklope na vodo, kanalizacijo, elektriko ipd. Tako predvidevam, da je sam tukaj potrebnih najmanj deset tisočakov“, nam je povedal lendavski podžupan Mihael Kasaš, ki je postal vodja kriznega štaba za hitro posredovanje.
Gre sicer za rabljeno mobilno hiško, izmer 8 x 2,90 m, ki na omenjenih skoraj 24 kvadratih ponuja vse, kar Szomijevi potrebujejo za človeku dostojno življenje. Premore ležišča, kopalnico z wc-jem in kuhinjo, celoten objekt je klimatiziran -z omenjeno klimo se je moč tudi ogrevati, ima pa tudi možnost, poleg vode, priključitve na kanalizacijo in telekomunikacijske priključke. Hišica je trenutno shranjena pri sosedih, saj bo, za potrebe slednje, potrebno urediti temelje, še pred tem pa urediti gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt, ki ga bo predvidoma do sredine avgusta izdala UE Lendava. Priprava temeljev bo predvidoma sledila v zadnjih dneh avgusta. Vse dobro in prav, toda tudi teh dobrih sedem kvadratov po osebi je potrebno plačati, pred tem plačati temelje, nekaj priklopov, nekaj opreme..., toda tudi skromnost je zelo draga. Ob tem se je sedaj pojavila ideja, da to začasno rešitev spremenijo v trajno in zato bodo skušali zbrati čim več sredstev, da bi Szomijevim, ki že imajo večino gradbenega materiala zazidali kakšno hiško velikosti dobrih 60 kvadratnih metrov, saj si vsi lahko predstavljajo kakšno je to „stiskanje v dobrih dvajsetih kvadratov pa še to v tujem objektu. Kaj se bo izcimilo iz dobre zamisli sekretarke OZ RK Lendava Natalija Gomzi Jablanovec, in dobrotnice iz Savinjske doline Dunje Lešnik Samnjegove, kajti v ospredju je spet denar in pomoč ljudi.
Kakorkoli obračamo, mama Jolanda ter oče in sin Albert Szomi, nedvomno potrebujejo širšo pomoč in podporo, saj so dejansko v hudi stiski oz. na dnu. In zato dragi bralci ter drugi ljudje dobre volje in dobrega srca, če imate možnost, jima skušajmo skupaj pomagati. Mogoče bosta z vašo pomočjo le prišli do svojega raja, saj ne potrebujejo veliko, le toliko, da rešijo svoje nevzdržne težave. Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Pozabimo na velika darila, pozabimo na histerično zapravljanje, namesto tega raje delajmo dobro. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Jolando in njena dva Alberta, ki potrebujejo le streho nad glavo. Vsi, ki želite in zmorete pomagaje jima in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Do tokrat pa, upajmo, da bodo invalidni Szomijevi iz Radmožancev zbrali dovolj sredstev s katerimi jim nameravajo trajno rešiti bivalne in življenjske težave...
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Szomijevim iz Radmožancev, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Szomijeve, sklicna številka 7224. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.
Zadnje novice
