Skopa policijska informacija iz konca minulega tedna, katero so v javnost poslali z OKC PU Murska Sobota, je žal znova opozorila na še en nezaslišan zločin nad nedolžnimi živimi bitji – živalmi. „V naselju Črenšovci so lendavski policisti opravljali asistenco veterinarski inšpekciji. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je domačin zanemarjal domače živali do te mere, da sta mu poginili dve kozi. Za ostale sestradane živali so poskrbeli delavci Veterinarie. Policisti bodo lastnika kazensko ovadili“, je bilo zapisano v kratki policijski informaciji. Tako sedaj čaka nevestnega lastnika, gre za 48 – letnega Štefana Gaborja, praktično iz središča lepe in napredne vasi Črenšovci, srečanje s sodniki, a mu, žal tudi slednji ne morejo izreči visoko kazen, ki bi si jo nedvomno zaslužil. Za omenjeno kaznivo dejanje je namreč zagrožena izjemno nizka kazen, ki ni popravljena niti v noveli, katero je pred nedavnim potrdil državni zbor, in katero je v vnovično odločanje z vetom poslal državni svet. Po 342. členu Kazenskega zakonika RS, je namreč zapisano: Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev. In čeprav je zagrožena skromna kazen pa še tukaj sodniki izrečejo minimalno ali pogojno, kar nikakor ni vzgojno za storilce (ali morebitne bodoče povzročitelje) takšnih kaznivih dejanj zoper nedolžna in nemočna živa bitja.
Kot smo neuradno izvedeli, je nekdo izmed sosedov na veterinarsko inšpekcijo prijavil, da se pri Gaborju dogaja nekaj nezaslišanega, predvsem pa, da iz njegovega „hleva“ neznosno smrdi. Neka soseda je menda celo šla sama pogledati, ko Gaborja ni bilo doma, in takrat naj bi ena koza že bila mrtva, druga pa tik pred koncem. In v spremstvu policije, sta Gaborja obiskala dva veterinarska inšpektorja VURS. In enako kot ni sprejemal na obisk nikogar, Gabor ni sprejel niti inšpektorjev. Sploh ni hotel odpreti vrat, in je menda šele po enem naslednjih obiskov popustil, ko naj bi inšpektorji od sodišča pridobili odredbo o prisilnem vlomu. Takrat naj bi jih mirno sprejel, inšpektorja pa sta v hlevu našla še razpadajoči se kozi, potem nekaj shiranih zajcev, katere so odvzeli in so jim že priskrbeli novi dom. Zaradi zanemarjanja pa so odvzeli tudi psa, katerega so odpeljali v zavetišče soboške Veterinarie. In dokler sta inšpektorja imela policijsko asistenco, smo se mi sami odpravili do Gaborja. A ni bilo sreče, saj smo ostali pred vrati hiške, kjer naj bi se ob našem obisku zanesljivo nahajal gospodar. Poleg hiše, le nekaj metrov stran od glavne ceste med Mursko Soboto in Lendavo, se nahaja tudi zapuščeno gospodarsko poslopje, staro koli, dva avtomobila, izmed katerih je eden (mercedes) menda vozen, ter veliko druge šare. Zraven pa ni več nobene živali...
Ko ni bilo Gaborja, smo se pogovarjali s štirimi - petimi sosedi, ki so trdili, da je zanesljivo doma, a da nikomur ne odpira. V hišo namreč naj ne bi vstopil nihče že od smrti njegove matere, pred približno desetimi leti. Nihče o Gaborju, ki živi sam, ne pove ničesar slabega; gre za pridnega in sposobnega mizarja, ki je pred leti bil zaposlen pri mizarju v Odrancih, sedaj pa prav tako pri mizarju na bližnji Bistrici. Nikoli naj ne bi imel opravkov s policijo ali sodiščem, menda tudi ne pije alkohola, razen občasno. Je tudi strasten ribič, ter celo sosedom občasno prinese kakšno ribo. Tuje mu ni bilo, niti če ga je kdo prosil za kakšno pomoč. Skratka, nič slabega, le da je „nekako čuden in svojeglav“. Nikomur ni bilo jasno zakaj je to počel z živalmi. Sedanje trpinčenje naj ne bi bilo edino, temveč sta pred približno štirimi leti enako končali tudi dve kravi, kateri je imel. Najmanj ena naj bi se zadušila v lastnem gnoju, saj poleg, da ju ni krmil, niti čistil ni. „Sam bog ve kako je sploh v hiši. Od materine smrti tam ni nihče vstopil, saj nikomur ne odpira. Nekoč ko ga ni bilo v službo, sem šla trkati in ga klicati, ker smo mislili, da bi lahko umrl, pa se ni oglasil“, nam pove starejša soseda. Tako ona, kot še nekateri sosedi so ga nenehno opozarjali, da naj se človeško obnaša do živali, ali pa da jih odda komu, ki bo zanj skrbel. Tega ni hotel, sedaj pa je po hudem trpinčenju, in poginu krav in koz v hudih mukah, ter odvzemu zajcev in psa, le ostal sam. Toda, ni rečeno, da si bo spet pripeljal kakšno živo bitje in spet vse po starem, saj je več kot očitno, da Štefan Gabor ni sposoben skrbeti za živali.
Žal pa on ni edini s temi težavami, saj se v Pomurju pogosto dogajajo primeri nehumanega ravnanja z živalmi. Veliko je takšnega in drugačnega trpinčenja ter mučenja, tako da niti inšpektorji, policisti in zlasti aktivisti Društva za zaščito živali Pomurja tega nikakor ne morejo preprečiti. Zato bi bilo treba poostriti sankcije za tovrstna kazniva dejanja. In šele takrat bi se najbrž nekoliko zmanjšalo število časopisnih naslovov: „Žejne ovce iskale vodo in končale pod ledom“; „Živega kužka obesili na drevo“, „Pokopani živi pasji mladiči“; „Polna vrečka mrtvih muc v jezeru“, „Za zabavo streljal v mačje in pasje oči“; „Prašiči shirali brez vode in hrane“... Ob vseh teh in žal še nešteto podobnih časopisnih naslovov, se pravi ljubitelji živali velikokrat upravičeno sprašujejo ali nismo ljudje pogosto večje "živali" kot prave živali!
ŠE USTAVA JE NA STRANI ŽIVALI...
Slovenska Ustava v 72. členu določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. To pomeni, da ustava stoji na osnovnem načelu, da mučenje živali ni dovoljeno in da zakon določa, kako se to mučenje prepreči. Na podlagi omenjene ustavne določbe je Državni zbor sprejel že omenjeni Zakon o zaščiti živali, ki ima mnogo zelo pomembnih določb, katere so v funkciji zaščite živali (žal nekateri členi omenjenega zakona celo dovoljujejo mučenje oz. trpljenje živali, kar je tudi nesprejemljivo, kot so poskusi na živalih, lov, živinoreja, klavništvo, nehumani prevoz… Mučenje živali je kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku. Ne glede na kaznivost takšnega ravnanja, pa živali močno trpijo, vsakršno mučenje oz. trpljenje živali je nesprejemljivo in neetično. Zato bi država, po mnenju ljubiteljev živali, morala preko svojega inšpektorja v roku dveh ur poskrbeti, da se preneha trpljenje oz. mučenje živali. Tega ni storila, če se veterinarski inšpektor v tem roku ni zglasil na kraju dogodka oz. tam, kjer se trpinčenje odvija.
„Če opazite fizično mučenje, pretepanje in trpljenje živali, ukrepajte takoj. Pokličite policijo in veterinarsko inšpekcijo in zahtevajte, da ukrepajo. Prijavo pa pošljite tudi vašemu lokalnemu društvu za zaščito živali. Tako društvo kot inšpekcija morata zagotoviti prijavljajočemu anonimnost, prijavo pa lahko podate tudi anonimno. Vsaka prijava mora vsebovati točen naslov kršitelja in objektiven opis stanja živali. Prijave lahko posredujete po telefonu ali po e-mailu.
Zakon o zaščiti živali določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in poskusov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali. Po določilih Zakona o zaščiti živali društva, ki delujejo na področju zaščite živali, sporočajo pristojnemu inšpektorju kršitve določb tega zakona, ki jih ugotovijo pri opravljanju svojih nalog, ter opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Mučenje živali je torej prepovedano in veterinarski inšpektor lahko v primeru kršitve odvzame žival, prepove rejo živali in kaznuje skrbnika živali z mandatno kaznijo 220,00 do 660,00 evrov ali pa ga predlaga v postopek sodniku za prekrške, ki lahko izreče denarno kazen od 440,00 do 4.400,00 evrov. V primerih mučenja živali, šteje vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju, ter nepotrebna ali neprimerna usmrtitev, pa se storilca preganja po 342. členu Kazenskega zakonika RS, ki predpisuje za mučenje živali do tri mesece zapora. Če veste za živali, ki živijo v neprimernih bivalnih razmerah, nimajo dovolj hrane ali vode, lastniki ne poskrbijo za njih, če so bolne, so zaprte ali priklenjene pri nenaseljenih objektih, poskušajte sami opozoriti lastnike na napake. Če ni odziva, obvestite društvo za zaščito živali ali Veterinarsko inšpekcijo“, pravi predsednica Društva za zaščito živali Pomurja Breda Habjanič.