V sodelovanju z Inštitutom RS za socialno varstvo, je Center za socialno delo (CSD) Murska Sobota, PŠK Murska Sobota organiziral okroglo mizo na temo starosti in socialnih stisk. Starost naj bi bila življenjsko obdobje, ko se življenje umiri in naj bi imeli več časa zase, najbližje in stvari, ki jih v življenju niso počeli v aktivnem obdobju. Vendar velikokrat ni tako in prinaša razne socialne stiske (samota, osamljenost, revščina, zlorabe) in zdravstvene težave. Že uvodoma je zbrane nagovorila direktorica murskosoboškega CSD, mag. Nataša Meolic. Sabina Celec je predstavila prednosti in pasti skrbi za starostnika v domačem okolju. Saša Car je predstavila dileme v postopkih postavitve skrbnika za poseben primer, Daniela Cug pa pravice starostnikov iz javnih sredstev. Mag. Simona Smolej Jež in Lea Lebar iz Inštituta RS za socialno varstvo pa sta spregovorili o dolgotrajni oskrbi doma ali v domu.

Starostniki se po besedah predstavnic CSD srečujejo z veliko težavami, skrbmi, stiskami, ki s sabo pripeljejo veliko vprašanj in negotovosti, potrebujejo informacije in rešitve. Strokovni delavci CSD v družine s starostniki vstopajo na različne pobude, največkrat se na njih obrnejo bližnji sorodniki, svojci, sorodniki, sosedje, policisti, predstavniki lokalnih ali humanitarnih organizacij in zdravstveni delavci. Velikokrat se starostnik sploh ne zaveda, da potrebuje pomoč ali da jo lahko dobi. Drugi pomemben vidik pa je ali si starostnik sploh želi, da mu kdo pomaga. Pogosto jo ti iz različnih razlogov zavračajo. Pri delu s starejšimi si je po besedah govornic potrebno pridobiti zaupanje. Z njimi se ne smemo pogovarjati z viška. Največja težava ki jo pri delu opažajo, pa je sodelovanje in motiviranost za sodelovanje.

„Definicija zanemarjanja je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžnost za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih okoliščin. Svojci ali skrbniki ne dovolijo izvajati intervencij zdravstvene nege, mrzli, ne ogrevani prostori, neustrezna obleka in obutev, osnovne življenjske potrebe družinskega člana niso zadovoljene (premalo hrane, tekočine, neustrezni higienski pripomočki), pomanjkljiva higiena, neustrezna nega nepokretnih oseb“, pravi Sabina Celec in nadaljuje: „podhranjenost, zanemarjenost, neprimerna oblačila, nimajo zobne proteze, slušnega aparata ali drugih zdravstvih pripomočkov, prejemanje prevelikih ali premajhnih odmerkov zdravil, preležanine, živijo v nezdravih bivalnih razmerah. Zanemarjanje je definirano kot ena izmed oblik nasilja v družini“.

Velikokrat do tega pripelje dejstvo, da fizično in psihično niso kos skrbi za fizično nemočnega in psihično močno spremenjenega starostnika. Ne sprejemanje oziroma nepoznavanje spremenjenega in ostarelega sorodnika prinaša veliko odgovor in s tem povezan stres. Starostnik pa se znajde v težki osebni stiski, v kateri velikokrat vztraja, o tem ne spregovori, saj je odvisen od pomoči, ki mu jo nudi nekdo drug. Na drugi strani pa opozarja Sabina Celec „moramo prisluhniti in podati jasno sporočilo povzročitelju tovrstnega ravnanja, da je le to vedenje nesprejemljivo. Ugotavljamo, da so sorodniki ob skrbi zelo izčrpani, da fizično in psihične ne zmorejo več skrbi in da nimajo dovolj informacij in znanj kako ravnati ob določenih konkretnih težavi v kateri so se znašli“.

Tako kot starostniki niso pripravljeni na starost, tako osebe ki skrbijo za njih niso pripravljene na življenje s starostnikom. Ne obstajajo namreč »šole«, ki bi jih pripravile na skrb za ostarelega in bolnega družinskega člana. Pomemben so tudi finančne zmožnosti, ki jih kot družina ima... Torej vse se začne in konča pri denarju!2