Splošna gospodarska kriza se je očitno zavlekla v vse pore našega življenja. Poleg ljudi jo vedno bolj čutijo tudi živali ter vsi drugi povezani s takšnimi in drugačnimi štirinožci oz. drugimi živalmi. K sreči pa med nami obstajajo mnogi dobrosrčni prostovoljci in posamezniki, ki jim ni vseeno za usodo zapuščenih, zavrženih in zanemarjenih živali, ki nedolžne morajo prenašati svoje „človeške gospodarje“, ki pogosto ne vedo poskrbeti niti zase in svoje družine, in kako bi potem za živali. Žal jim pogosto pomaga tudi zakonodaja, pravzaprav tisti, ki ne izvajajo določb zakona, tako da tisoče takšnih in drugačnih nemočnih živali trpi in prenaša pravi terorizem. In če že uradne inštitucije ne morejo ali pogosto niti nočejo ustrezno pomagati živalim in jih reševati iz nemogočih razmer, potem so tukaj aktivisti različnih društev za zaščito živali ter sploh ljubitelji teh živih bitij. Med slednjimi so tudi številni člani in simpatizerji društva za zaščito konj.
Prav slovenski ljubitelji konj običajno pozdravljajo s posebnim pozdravom: Konji imajo pet src; eno v prsih in po eno v vsakem kopitu! In če že drži, da imajo konji pet src, potem gotovo tudi članice in člani Društva za pomoč konjem, ki ima sedež na Zvezni ulici 2B v Ljubljani, in ki deluje na območju cele Slovenije, imajo najmanj dva srca. Prav po zaslugi slednjih, ki delajo volontersko in svoj prosti čas koristijo za dobro živali, se je namreč po vsej Sloveniji veliko konj različnih pasem, velikosti in starosti, izognilo trpljenju, trpinčenju in celo zakolu. Mnogi lepotci so po njihovi zaslugi našli novi dom, nova prostranstva na pašnikih in v gozdovih, veliko topline v hlevih in veliko ljubezni novih lastnikov ali skrbnikov. Žal pa tudi pri njih ne tečejo med in mleko, tako da kljub veliki želji, pogosto ne morejo pomagati tem plemenitim živalim, saj jim zlasti v zimskem in pomladnem času med drugim zmanjka tudi krme, še zlasti za tiste živali, ki jih imajo v svojem „zbirališču“ za konje v Velenju.
Prav tam namreč konča največ živali, ki sta jim je usoda in boginja Fortuna, v življenju namenili grozno slabe in nič kaj prijetne izkušnje. Prav zaradi vseh možnih grozot, ki jim povzročijo ljudje, takšne živali tudi v „azilu“ ter pozneje pri novih in boljših lastnikih, težko zaupajo v človeka, in se bojijo že njegovega dotika. Večina tovrstnih živali, ki jih aktivisti društva in drugi ljubitelji konj ter živali sploh rešijo iz krempljev groze, v svojem življenju okusijo vso grenkobo konjskega življenja, še posebej je hudo nazadnje, ko se jim življenje zaključi v zbirnem centru pri mesarju. A tudi od tam, enako kot iz številnih hlevov pri nevestnih lastnikih, jih najdejo aktivisti društva, ki jim potem nudijo ustreznejši dom, prehrano, gibanje, socializacijo..., naposled pa dom, bodisi na daljavo, bodisi fizično. Žal pa je vedno težje priti do krme, torej tudi do denarja za nabavo slednje, potem za veterinarsko oskrbo ter druge potrebščine in stroške.
„Dobro je, da nismo vsi ljudje hudobni, in ne trpinčimo ter ne zanemarjamo živali, torej tudi konj ne. A tudi mi, ki skušamo pomagati živalim nismo vsemogoči, tako da pogosto potrebujemo pomoč. In v veliko pomoč so nam tudi prispevki v medijih, kjer ljudje izvedo za naše aktivnosti, hkrati pa izvedo o življenjskih zgodbah konj, ki jih je veliko in ena je bolj žalostna od druge: Tako nam vsi ljudje dobre volje lažje pomagajo, saj se zavedajo kako humano je naše delo“, nam je razlagala Natalija Nedeljko, operativni vodja del v Društvu za zaščito konj Slovenije in oskrbnica konj v prehodnih boksih v Velenju, ki dodaja, da je najlepši občutek, ko živali dopoveš, da tudi ljudje nismo vsi hudobni.
Prav zato v Velenju trenutno potrebujejo predvsem krmo ter seveda denar za njeno nabavo. Od zadnje večje nabave krme, novembra lani, do danes, je rešenih kar nekaj konj, precej jih je tudi našlo dom, nekaj jih ostaja, nekateri so novi. Toliko konj kar nekaj poje, zato krme spet primanjkuje. „Že pred leti in zlasti lani smo velikokrat prosili za pomoč, tudi letos očitno brez pomoči ljudi dobre volje iz cele države, dela ne bomo zmogli nadaljevati. Od zadnje nabave krme v novembru, je pri nas domovalo kar nekaj konj: Drimka, Meggy, Lili, Bink, Gai, Maestoso, King, Bobi, Eva, Nero, Val, Mrhica, Miško, Lafaet,Zofi,... Nekaterim je že uspelo najti domove, nekateri ostajajo in čakajo nanje. Vsi imajo nekaj skupnega: njihova življenja so bila težka, po nekaterih so padali udarci, eni so trpeli lakoto, nad drugimi so se psihično izživljali. Danes tukaj stalno domujejo Meggy, Miško in Mrhica, rešenčki, ki razveseljujejo naše obiskovalce, še posebej otroke, na nov dom še čakajo Val, Nero, Bink, Lafaet in Bobi, Zofi pa si mora svoje hude rane zdraviti na kliniki v Ljubljani“, pravi Natalija Nedeljko, ki se obračamo na širšo javnost s prošnjo, da pomagamo živalim, ki so jim uspeli rešiti življenja in čakajo na nove domove v prehodnih boksih v Velenju.
Tudi tokrat prosijo za finančno pomoč za nakup sena. „Imamo ga še za kakšen teden ali dva, potem nam ga bo zmanjkalo. Z velikimi napori nekako uspevamo mesečno pridobivati dovolj sredstev za pokrivanje najemnine boksov in nakup nastilja, nakup krme pa je vseeno prevelik znesek, ki ga kljub varčevanju, brez vaše pomoči, nikakor ne moremo spraviti skupaj. Povrhu vsega se je na trgu pojavilo še pomanjkanje sena, kar nam še toliko bolj otežuje vse delo. Prosim vse, ki lahko pomagajo po svojih močeh, zbrati moramo vsaj 1500 €, da lahko nabavimo krmo Prosimo, da vaša cenjena nakazila nakažete na račun: Društvo za zaščito konj, prehodni boksi Velenje, Šercerjeva 9, 3320 Velenje TRR: SI56 1010-0005-0589-375 (Banka Koper) s pripisom »za seno«. Vsakega, še tako majhnega nakazila bomo izredno veseli in zanj iz srca hvaležni“, dodaja naša sogovornica Natalija Nedeljko, operativni vodja del v društvu in oskrbnica konj v prehodnih boksih v Velenju (GSM: 040/229-993 ali 040/830-766).
ČE IMAŠ SRCE!
Žalostni so ljubitelji živali in sploh ljudje dobre volje, ki jim ni vseeno kako nekateri ravnajo z živimi bitji, ko praktično vsakodnevno srečujejo primere nezaslišanega, takšnega in drugačnega trpinčenja, tako hišnih ljubljenčkov kot komercialnih živali. Zato po lastnih zmožnostih in iznajdljivosti skušajo, tako ali drugače pomagati. Enim trpinčenim živalim iščejo novi dom, drugim pomagajo z zbiranjem finančnih sredstev za zdravila in hrano, tretje s pomočjo uradnih veterinarjev – inšpektorjev, odvzamejo in začasno odpeljejo v zavetišča... „Žival ti nekako zleze pod kožo, je skoraj tako, kot zrak, ki ga dihaš, kot voda, ki jo moraš imeti. Sprva je hudo, še zlasti ko občutiš, da je sama že zdavnaj obupala in da se je že vdala v usodo, da pač na njegovo pot sonce ne bo več posijalo, da ne bo več prijetnega in spokojnega življenja, pod okriljem in z ljubeznijo lastnika. Tako trpinčene, zapuščene, osamljene in otožne duše že ne moreš spregledati, ali pač, če nimaš srca“, razlagajo borci za zaščito živali, ki so prepričani, da je med ljudmi še vedno veliko tistih prvih, ki ne morejo spregledati trpinčenih in pomoči potrebnih živali!