Po podatkih Statističnega urada RS, je leta 2010 v Sloveniji zaradi samomora umrlo 416 prebivalcev, kar je 30 % manj kot leta 2000. Kljub temu pa lani ni minil dan, da si povprečno vsaj ena oseba ne bi vzela življenja. In prav na to gre opozoriti ob 10. septembru, ki sta ga za svetovni dan preprečevanja samomora, leta 2003, razglasila Svetovna zveza za preprečevanje samomora (IASP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) – z namenom, da bi okrepili zavest o tem, da je samomor mogoče preprečiti. Letošnje leto je še posebej posvečeno preprečevanju samomora v večkulturnih družbah. Ob tem nas omenjeni organizaciji opozarjata, da moramo pri preprečevanju samomora upoštevati morebitne kulturne razlike, hkrati pa ne smemo dovoliti, da bi kulturni vidik zasenčil druge pomembne dejavnike, kot so brezposelnost, revščina, zatiranje, marginalizacija, stigmatizacija in rasizem.
Statistika za leto 2010 je v Sloveniji sicer spodbudna, a je zaradi samomora umrlo 416 prebivalcev; kar pomeni še vedno povprečno na vsakih 21 ur ena oseba. Povedano drugače: med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, je vsaka 44. oseba umrla zaradi samomora; med temi osebami je bilo štiri petine moških in petina žensk. Pogostost samomora pri moških in pri ženskah narašča s starostjo; lani je bila pri obeh spolih največja med osebami v starosti 50–59 let. Incidenca samomora (število samomorov na 100.000 prebivalcev) je lani znašala 20,3; to je bila druga najnižja vrednost od leta 1953. V obdobju 1950–2010 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 30.537 ljudi; to pomeni, da se je v zadnjih 60 letih povprečno vsakih 17 ur zgodil samomor. Samomorilnost je v Sloveniji v 2. polovici prejšnjega stoletja naraščala in dosegla vrhunec v poznih sedemdesetih in v osemdesetih letih. Incidenca samomora je bila najvišja leta 1989, in sicer je znašala 33,8; to pomeni, da je takrat med približno 3.000 prebivalci povprečno ena oseba naredila samomor. V devetdesetih letih 20. stoletja je začela stopnja samomorilnosti upadati. V zadnjih treh letih pa se je približala vrednosti 20. V letu 2010 si je tako povprečno na vsakih 5.000 prebivalcev ena oseba sama vzela življenje.
V letu 2010 je bilo v Sloveniji najpogostejši vzrok smrti zaradi samomora namerno samopoškodovanje z obešenjem, z zadavljenjem ali z zadušitvijo. Zaradi omenjenih oblik samomora je umrlo 63,7 % oseb med tistimi, ki so si same vzele življenje. Med tako umrlimi moškimi jih je zaradi takšnih oblik samopoškodovanja umrlo 226 ali 67,3, med tako umrlimi ženskami pa 39 ali 48,8 %. Druga najpogostejša oblika samomora pri moških je bilo namerno samopoškodovanje s strelom iz neopredeljenega ali drugega strelnega orožja (11,9 %), pri ženskah pa namerno samopoškodovanje s skokom z višine (12,5 %). Na tretjem mestu je bilo pri moških namerno samopoškodovanje z ostrim predmetom (3,3 %), pri ženskah pa namerno samopoškodovanje z utopitvijo ali s potopitvijo (11,3 %). Samomor ni odvisen od starosti osebe. V letu 2010 se je zgodil med prebivalci v vseh starostnih skupinah, razen v dveh: med otroki, mlajšimi od 10 let, in med osebami, starimi 95 ali več let. Osebe iz vseh drugih 5-letnih starostnih skupin pa so umirale tudi zaradi samomora. Med osebami, umrlimi v letu 2010, je bil samomor najpogostejši vzrok smrti v starostni skupini 15–19 let. Med v letu 2010 umrlimi osebami iz te starostne skupine (bilo jih je 27) je bilo takih, ki so umrle zaradi samomora, 10 (37,3 %). Med osebami v starostnih skupinah 10–14 let, 20–24 let in 25–29 let, umrlimi v letu 2010, je bil samomor drugi najpogostejši vzrok smrti, med takrat umrlimi osebami v starostnih skupinah 30–34 let, 35–39 let in 40–44 let pa tretji najpogostejši vzrok smrti. V višjih starostnih skupinah je bil samomor manj pogost vzrok smrti.
Ko gre za leto 2010 so bile razlike v samomorilnosti po statističnih regijah znova precejšnje. Incidenca samomora je bila najvišja v spodnjeposavski (28,5) in savinjski statistični regiji (27,3), najnižja pa v notranjsko-kraški statistični regiji (7,7). Tudi po samomorilnosti glede na spol se statistične regije precej razlikujejo. Lani je bil koeficient samomorilnosti za moške najvišji v spodnjeposavski statistični regiji (51,1) in v savinjski statistični regiji (44,7). Obe vrednosti sta krepko presegli njegovo vrednost pri moških za celotno Slovenijo (33,1). Vrednost tega kazalnika je bila najnižja v notranjsko-kraški statistični regiji (11,4). Pri ženskah je bila slika nekoliko drugačna: najvišja stopnja umrljivosti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev pri ženskah je bila skoraj enaka najnižji stopnji pri moških. Tudi prostorska razporeditev je bila povsem drugačna: vrednost tega kazalnika je bila najvišja v obalno-kraški (12,6) in v gorenjski statistični regiji (10,7), najnižja pa v pomurski statistični regiji (1,6).
Na območju EU-27 je bila po zadnjih podatkih (leto 2009) Eurostata standardizirana stopnja samomorilnosti 10,3. V obdobju 2000–2009 je stopnja samomorilnosti v Sloveniji sicer upadla za 30 %, a se je Slovenija z vrednostjo 18,7 kljub temu uvrstila na 4. mesto. Za države članice EU-27 velja, da incidenca samomora upada od severa proti jugu. Stopnja samomorilnosti je bila v letu 2009 najvišja v Litvi (31,5), sledili sta ji Madžarska (21,8), Latvija (20,7), Slovenija (18,7), najnižja pa v Grčiji (3,0) in na Cipru (3,6).