Po različnih delih Slovenije so se ohranili različni običaji tudi ko gre za okraševanje velikonočnih pirhov. In ena takšnih, stara in zahtevna tehnika izdelovanja t.i. čipkastih pirhov, je ohranjena tudi v Dobrovniku, tik ob madžarski meji. Zato niti ne preseneča, da osrednje krajevno in občinsko krožišče (rondo) v Dobrovniku krasi velikanski pirh izdelan prav v omenjeni „črno redči barvi“ in tehniki. Ta pri izdelavi terja veliko zbranosti in natančnosti, saj se krhka jajčna lupina med vrtanjem in brušenjem rada zlomi. Ker pa tehniko uporabljajo v Prekmurju, potem takšne pirhe imenujejo prekmurske remenke. Prava mojstrica v njihovi izdelavi je Elizabeta Urisk iz Dobrovnika, ki vzorce najprej riše z vročim voskom, potem pa jih barva. Toda upokojena učiteljica in ravnateljica tamkajšnje OŠ, ni „skrila“ samo zase, temveč s svojo tehniko, v različnih krožkih in delavnicha po šolah, vrtcih, društvih ipd., prenaša tudi na druge, tako mlade kot starejše. Pa ne samo v Sloveniji temveč tudi na Madžarskem in zato ne preseneča, da je Zavod za kulturo madžarske narodnosti (ZKMN) letos ob kulturnem prazniku nagradil Elizabeto Urisk iz Dobrovnika, ki je konec leta 2006 na Madžarskem dobila naziv mojstrica ljudske umetnostne obrti za barvanje pisanic. Dokler ženske iz društva kmečkih žena in deklet hvalijo Elizabeto, da so se od nje veliko naučile, pa je sama sila skromna. Pove nam, da je omenjena „črno-rdeča tehnika“ obstajala že pred stoletjem. Potem so jo marsikje opustili „mi v Dobrovniku pa smo jo ohranili, saj tudi sploh skušamo ohranjati tradicijo, kamor sodi tudi barvanje pisanic. To me je tudi spodbudilo, da sem nekoliko več raziskovala preteklost, in sedaj se pač družimo, okrašujemo pirh, pripravljamo razstavo ipd. Za Dobrovnik je sicer specifično, da je zraven tudi črna barva, ki se pojavlja povsod, čeprav skoraj vsaka hiša ima različno tehniko, in čeprav iz vsake hiše vsaj en član izdeluje pirhe in sodeluje pri pripravi naše tradicionalne razstave, katera pritegne množice obiskovalcev iz cele Slovenije in tudi iz tujine. Zanimivo je tudi, da nekatere gospodinje oblečejo pirh v različnih čipkastih mrežicah“, pravi Elizabeta Urisk, ki dodaja, da pri njih v Dobrovniku ne okrašujejo samo kokošja, temveč tudi jajca rac, gost, puranov ipd. Pri družini Rajsar že od leta 1937 izdelujejo remenke (pirhe) HERMAN RAJSAR JE V 53 LETIH POSLIKAL SKORAJ 50.000 REMENK Velikonočne jedi nosijo posebna sporočila; Pri Rajsarjevih okrašujejo kurja, gosja, nojeva… jajca, kar jim je ob gostinstvu dopolnila dejavnost; Najstarejši ohranjen pirh praznuje letos 70. rojstni dan Jajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi prihi, pisanice ali pisanke, ter remenke ipd, se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi z pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo. Nekaj posebnega povezanega z velikonočnimi jajci pa se že od davnega leta 1937 dogaja tudi pri družini Rajsarjevih v Gradu na Goričkem, kjer skrbno hranijo tudi muzejske pisanice (najstarejša je iz leta 1937, torej stara 70 let). Sedanji gospodar, 65-letni Herman Rajsar, ki je »obrt« okraševanja jajc podedoval od očeta Alojza, se je s posebno poslikavo pirhov, je prvo remenko izdelal davnega leta 1954, in sicer kot dvanajstletni fant. In v nekaj več kot petdesetih letih je poslikal še skoraj 50.000 remenk, in sicer je poslikal največ kurjih, nekaj pa tudi gosjih, nojevih in še kakšnih jajc. Kot sam prvi je jajca v tem času nabavljal povsod, od Prekmurja, po vsej Sloveniji, pa iz Madžarske, Avstrije, Nemčije Francije, Poljske, ter celo iz ZDA in Kanade, odkoder tudi naročajo njegove izdelke. Sam se spominja tudi kako je včasih na posebno željo, na pisanice celo narisal peterokrako zvezdo. Ni pa problem narediti nobenega motiva, bodisi žival, ptico, rožo, cvet ipd. Včasih je bilo najtežje nabaviti nojeva, danes pa gosja jajca, ki so zelo iskana. Hermanova prednika, babica, dedek in oče, so pisanice – remenke barvali s črnilnim svinčnikom in rumenilom, naš sogovornik pa sedaj uporablja mizarske barve, motive pa ustvarja s praskanjem z britvico ali tapetniškim nožem (na sliki). »Okrašena jajca so simbolični predmet praznovanja ob veliki noči in so nepogrešljiva na praznični mizi. In krašenje jajc je tradicija naše družine, ki sega v obdobje pred prvo svetovno vojno, ko je bil moj dedek Matija župan v Motovilcih. Takrat je v te kraje zašel cigan iz Češke in se zaljubil v domačinko iz Pertoče. Zaprosil je župana, da mu dovoli ostati na Pertoči, v zameno pa je njegovega sina, mojega očeta naučil izdelovanja remenk. Oče je pridobljeno nadgradil je prenesel name, tako da se s tem ukvarjam že dobrih 50 let. Vmes, ko sem nekaj let bil v tujini, potem v vojski in podobno, sem pirhe okraševal nekoliko manj, sedaj pa ko je še hčerka s svojo družino nekoliko več v gostilni, sam več delam na pirhih«, pravi Herman Rajsar, kateremu je okraševanje jajc nekako dopolnilna dejavnost v osrčju naravnega krajinskega parka Goričko, v Gradu, kjer se družina ukvarja z gostinstvom, in ki za okrasitev enega jajčka porabi okoli pol ure, a kljub temu letno izdela okoli 2000 pirhov. Zanimivo je tudi, da za svoje delo mora Herman, ki si že pripravlja naslednike, plačati državi davek za dopolnilno dejavnost. Kar nekaj svojih »izdelkov« Herman razdeli prijateljem in svojcem, nekaj pa jih tudi proda, saj je pogosto vabljen na različne prireditve po vsej državi, ter tudi v tujini, od koder prinaša tudi priznanja in nagrade za svoje umetnine, kar njegovi prihi dejansko so. Današnje pisane in dvobarvne rumenke z značilnimi izpraskanimi vzorci v obliki cvetov, spiral, štorkelj, kmečkih opravil, gradov ipd, prihajajo tako izpod Hermanovih rok, ki je za svoje remenke pri Obrtni zbornici Slovenije, katere član je, pred časom pridobil tudi naziv »Izdelek domače obrti«, na natečaju za najboljše rokodelske izdelke Goričkega pa so njegove remenke dobile posebno priznanje. Slednja pa so prihajala in prihajajo tudi od drugod. Sicer pa, enako kot Hermanove remenke, tudi vse druge velikonočne jedi nosijo posebna sporočila; Pirhi, šunka, kruh, hren, potica, ..., so jedi, ki so zelo okusne in dobrodošle na vsakem jedilniku. V velikonočnem času so nepogrešljive, saj v sebi nosijo globoka sporočila. Poslikana oz. pobarvana jajca, imenovana pirhi (izraz piros v madžarščini pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, češko pyreti pa pomeni biti rdeč), so prvotno bila rdeče in rumene barve. Kasneje se je krašenje pirhov razvilo v eno od najlepših oblik slovenske ljudske umetnosti in domišljije.V različnih predelih Slovenije imajo pirhi različna imena: pisanice, pisanke, rumenke, remenice, remenke, predvsem pa predstavljajo simbol življenja, rodovitnosti, gotovosti, varnosti, ustvarjalnosti, upanja, aktivnosti, zmago in uspeh. Po slovenski tradiciji so najlepše pisanice dobili fantje od svojih deklet, saj je "pisanica rdeča - ljubezen goreča". Zanimiv pa je tudi postopek barvanja jajc, katerega so se že v davnini posluževale naše babice: surovo jajce obložimo z različnimi travami in cveticami; vse skupaj zavijemo v bombažno krpo ali najlonsko nogavico; jajce skuhamo v vodi, v katero smo natresli čebulne olupke (barvamo lahko tudi s črno kavo ali projo)…