Pot je dohojena, Krog se je sklenil. In naenkrat žalostna tišina. Bolezen je napravila svoje. Potem pa je s telesno muko vred zbežala. Volja je omahnila in povesila strte peruti. Ni več bolečine, ne duhovne, ne telesne. Ni poletom, ni padcev, ne bridkosti in tudi življenjske radosti ni več. Torej, spet je nekdo umrl. In ne glede na to, da je vsaka izguba svojca, prijatelja, sodelavca ali znanca izjemno boleča, je ta bolečina toliko večja in izguba bolj nenadomestljiva, če nas nenadoma zapusti človek, ki smo ga še včeraj srečevali, človeka ki je za sabo pustil ogromne korenine, človeka ki je bil veliki na številnih področjih. Prav takšen je bil Rudi Štelcl, od katerega smo se prijatelji, znanci, svojci, sorodniki in nekdanji sodelavci pred dnevi poslovili na radgonskem pokopališču. Bil je veliki in cenjen mojster svojega poklica, veliki učitelj in vzgojitelj, veliki direktor, predvsem pa veliki človek in cenjen ter spoštovan tovariš in prijatelj. Bil je gospod od glave do pete! Rudolf Štelcl je, kot eden izmed dvanajstih otrok v družini Štelclovih, bil rojen 15. aprila 1919, na majhnem posestvu v Murščaku v Kapelskih goricah. Osnovno šolo je končal v Vučji vasi, kot petnajstletnik, leta 1934 pa je postal vajenec pri takratnem znanem mesarju Martinu Ritonju (danes MIR) v Gornji Radgoni. Po štirih letih vajenske dobe je leta 1938 izpit za mesarja, hkrati pa je v Gornji Radgoni obiskoval tudi obrtno šolo. Dve leti je bil pomočnik pri Ritonju, že v času Kraljevine Jugoslavije je bil leta 1940 vpoklican v vojsko in je služil v Zagrebu vse do začetka 2. svetovne vojne, o so ga zajeli Nemci. Po izpustitvi se je kot mesar zaposlil v Grazu med leti 1941 in 1944, ko je bil prisilno mobiliziran v Nemško vojsko. Maja 1945 pa je prestopil v Jugoslovansko vojsko, kjer je služil do avgusta 1946, in sicer po vsej Sloveniji. Istega leta pa se je zaposlil v Tovarni mesnih izdelkov Murska Sobota, kjer je ob delu opravil tudi srednjo šolo za konzervno in klobasičarsko stroko. Med tem časom se je tudi poroči z Vladimiro, s katero sta si v Gornji Radgoni uredila lastni dom, med leti 1946 in 1957 pa sta dobila tri otroke. Že leta 1982 je ostal brez soproge Vladimire, ki je umrla stara komaj 55 let, štiri leta pozneje pa zaživel z novo izvoljenko Ivanko. Od leta 1951 naprej je Rudi bil zaposlen v Gornji Radgoni, in sicer najprej kot vodja predelave pri Zadružnem skladu, po povezavi s takratno klavnico, je pričel razvijati to podjetje, ki je sprva imelo le pet zaposlenih. Vrsto let nato je bil tehnični vodja, kar sedemnajst let pa je bil direktor podjetja Mesoizdelki Radgoni (Mesna industrija Radgona). V tem času se je število zaposlenih povečalo na okoli 190, sam Rudi pa je v tem času izučil skoraj 200 vajencev – mesarjev, izmed katerih so se mnogi zaposlili drugje. Sredi leta 1979, kot čili 60 – letnik je odšel v zaslužni pokoj, za sabo pa je pustil urejeno podjetje, do zadnjega zdihljaja pa se je vračal v MIR, kjer je vedno ostal priljubljen in dobrodošel. Uspešno podjetje MIR je leta 1979 prepustil Branku Križanu, ki je podjetje vodil naslednjih dobrih 20 let, in ki je ob odprtem grobu svojega predhodnika, učitelja in prijatelja, med drugim povedal: „Čeprav čas briše sleci življenja, pa življenje riše, barvam slika in okvirja. V okvirjih pa ostaja tisto, kar je lepo koristno in vredno. Beleži spomine in jih ne pozablja. Življenje okvirja vrednote, vedno tiste vrednote, i se prenašajo na mlajše rodove. Zato je lik Rudija okvirjen v velikem okvirju in spodaj so velike črke, ki ponazarjajo in spominjajo na veliko in pomembno osebnost mesarske dejavnosti v Gornji Radgoni, v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bil čas po drugi svetovni vojni, ko so razmere narekovale veliko požrtvovalnosti in trpljenja. Trpljenje pa je pravi izraz za mesarsko delo in dejavnost v tistem času, ko je delo bilo improvizirano in v zelo težkih pogojih. Prehojena pot pokojnega Rudija je pot življenja z mesarijo, je tipičen primer dela, organiziranja, razvoja in spremljanja mesarske dejavnosti dolga desetletja v Gornji Radgoni. Celih sedem desetletij nazaj bi lahko opisovali podporo Rudijevih dejanj, vse od Ritonjeve in Pučkove ter spet Pitonjeve takrat krajevne klavnice v Gornji Radgoni, in potem združitev obeh v obrat Mesoizdelki leta 1962. Takrat je Rudi postal direktor in Mesoizdelki so se pripojili h Kmetijskemu kombinatu Radgona. Rudi je bil direktor Mesoizdelkov vse do svoje upokojitve. Čas direktovanja Rudija pa je tudi čas razvoja in razvijanja, s postavljenimi zametki in začetki v simbolni obliki današnje tovarne MIR...“.