Žalostno je, da v zadnjem času spet velikokrat v časopisih zasledimo različne članke, ki govorijo o nasilju, in to ne o kateremkoli, temveč o nasilju med šolarji in v šoli, a mnogi odgovorni, namesto da bi se z vsemi silami zadeve skušali preprečiti, vse to omilijo in pometajo pod preprogo. To pa nasilja med šolniki in nad šolniki še zdaleč ne bo znižalo, temveč bo učinek kvečjemu nasproten. In zato ima inšpektor na SUP PU Murska Sobota, mag. Srečko Štajner, prav ko pravi, da je že en sam časopisni naslov: „Sošolci so ga pretepli“, ki veliko pove, znak za preplah vseh, ki so tako ali drugače povezani v verigi reševanja mladostniških in drugih problemov. Predvsem pa to, kot pravi Štajner, potrjuje da se nasilje v šolah dogaja in ga nikakor ne smemo prikrivati ali pomanjševati, saj se iz »malega porodi veliko«. Uradne raziskave v Sloveniji so pokazale, da je v osnovnih šolah 20% otrok žrtev nasilja, in da jih je 12% povzročiteljev. V šolah je največ vrstniškega nasilja (telesno, duševno in besedno nasilje). Zavedati se moramo, da tovrstno nasilje ni nesreča ali posledica pomote, temveč je storjena namenoma in neposredno, kar pa je še pomembnejše pri žrtvi, ki se običajno ne more braniti povzroča boleče telesne in duševne posledice. Ločimo več oblik vrstniškega nasilja, kot so: telesno ali fizično (odrivanje, brcanje, pljuvanje…); besedno ali verbalno (žaljivke, razne laži…); duševno ali psihično (izločanje iz skupine, osamitev…); izsiljevanje ali ekonomsko nasilje (zahteve po denarju, odvzemanje GSM aparatov…); spolno (otipavanje, siljenje k spolnim aktivnostim ipd.). V večini primerov se tovrstno nasilje dogaja: v šolskih straniščih, šolskih jedilnicah, na šolskih igriščih, na šolskih hodnikih, v šolskih garderobah, na šolskih avtobusih ipd. Sicer pa se nasilje dogaja bolj ali manj na odkriti način ter so nekatera nasilna ravnanja direktna in hitrejša ter lažje razpoznavna. Večji problem predstavljajo prikrite in indirektne (obrekovanje, izsiljevanje…) oblike nasilja. Za tovrstna nasilja je značilno tudi da trajajo dalj časa oz. da se nad vrstniki ponavljajo. Pri tem pa ni pomembno ali gre za enkratni dogodek ali za večkratni. V vsakem primeru lahko govorimo o vrstniškem nasilju. Razlika pa je tudi v telesni in psihični moči med povzročiteljem in žrtvijo. Ne smemo si zatiskati oči. Ob vstopu otroka v OŠ se večina otrok sreča z tovrstno obliko nasilja na različne načine in zelo pomembna je prva izkušnja, reakcija. Prav od tega je odvisno ali se bo nasilje ponavljajo ali ne. Značilnosti otrok in mladostnikov, ki so pogosteje žrtve: je prestrašen; na nasilje se odzove z jokom; ima slabo samopodobo; je telesno šibek; nima razvitih učinkovitih socialnih veščin; ima slabše komunikacijske sposobnosti; ima pozitivni odnos do šolskega reda; je učenec s posebnimi izobraževalnimi potrebami; je druge nacionalnosti ali pripadnosti; v domačem okolju se dobro počuti, v družini je preveč zaščiten in odvisen od nje. Vsekakor pa velja, da so žrtve tisti otroci in mladostniki, ki kakorkoli izstopajo od povprečja, so »drugačni« (videz, postava…). Po mnenju mag. Štajnerja so tukaj najhujše posledice, saj v prvi vrsti nasilje vedno boli in pri žrtvi vedno pušča posledice in te posledice so lahko telesne, duševne in čustvene. Prav posledice puščajo občutek pri žrtvi, da je nekaj narobe, pojavlja se odpor in lahko pripelje celo tako daleč, da žrtev poizkuša storiti samomor. »Vsekakor pri tem moramo upoštevati, da žrtve stežka govorijo o nasilju. Zato je zelo pomembno poznati znake, ki kažejo na nasilje: Žrtve se bojijo prihajati v šolo; starše nekako prepričajo, da jih spremljajo v šolo; pogosto tožijo, da so bolni in da ne bi šli v šolo; začenjajo izostajati od pouka; poslabša se njihov učni uspeh; na šolskih izletih so vedno bližje učiteljem; domov prihajajo s poškodovanimi šolskimi potrebščinami; domov prihajajo lačni, kljub temu, da imajo malico in kosilo; zaprejo se vase in imajo težave z govorom (jecljanje); doma postanejo zadirčni in grobi; postanejo raztreseni; zmanjkujejo jim stvari, denar ipd; prosijo za denar ali za začnejo krasti; odklanjajo pogovor ali pa si izmišljajo neverjetne zgodbe; imajo nepojasnjene modrice; postanejo agresivni do šibkejših otrok; govorijo o samomori ali ga celo poskušajo storiti… Vsi ti znanki so lahko posledica različnih dogodkov, vsekakor pa je »oprijemljiv indic« da je otrok žrtev nasilja«, pravi naš sogovornik. Po drugi strani pa je nasilneža zelo težko opisati, lahko pa ga poznamo po nekaterih vedenjskih znakih, kot so: drugim nagajajo; so običajno telesno močnejši; kažejo izrazite potrebe po nadvladanju; so vročekrvni in se s težavo prilagajajo pravilom; so nasprotovalni; grobi in trdosrčni; imajo pozitivno podobo o sebi, niso negotovi; zgodaj se začnejo nesocialne vesti ( kraje, vandalizem, popivanje…); uveljavijo se pri mlajši skupini vrstnikov; so neuspešni v šoli ipd. Ob tem nasilnežem lahko pripišemo nekaj skupnih lastnosti: Niso se sposobni prilagoditi vsakdanjim dogodkom; sami so žrtve ustrahovanja; prihajajo iz družin, kjer cenijo avtoriteto, moč, materialni uspeh; ne čutijo obžalovanja; ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja; čutijo potrebo po nadvladi; vedno morajo zmagati. Mnogi nasilneži imajo nekatere od omenjenih lastnostih, dejstvo pa je, da nasilneže »najdemo« med temi lastnostmi. Povzročitelji in žrtve so otroci obeh spolov. Pri preprečevanju nasilja imajo pomembno vlogo predvsem: starši, učitelji (žal raziskave kažejo da se na nasilje med vrstniki odzove le zelo malo učiteljev in drugih odraslih) in policisti. Izraz nevednosti so nekatera prepričanja odraslih, ki lahko stvar samo še poslabšajo: vmešavanje odraslih bo stvar samo še poslabšala; nasilje je del vsakdanjika in otroci se ga morajo naučiti obvladati; norčevanje krepi osebnost; ustrahovanje vrstnikov je normalen del odraščanja; žrtev nasilja izziva; deklice niso nasilne; ko ne bodo več zmogli sami, bodo otroci že poiskali pomoč. »Prav to zadnje prepričanje je najbolj zmotno. Dejstvo je, da je vrstniško nasilje prisotno pri vseh šolah. Je pa možno v dogovoru z starši, učitelji, učenci sprejeti ukrepe, da se bo nasilništvo zmanjšalo: ozaveščanje učencev, zaposlenih na šoli ter staršev; izdelava pravilnika za obravnavanje vrstniškega nasilja, s katerim morajo biti seznanjeni starši, učitelji in učenci; potrebno je vzpostaviti »nično toleranco« do nasilja, nasilje ni dopustno in ob vsakem pojavu kakršnega koli nasilja morajo predvsem odrasli nujno reagirati. Zavedamo se, da preprostega recepta, kako zatreti nasilje na šolah ni, potrebno pa je sprejeti in izvesti vrsto majhnih ukrepov, ki morajo potekati kontinuirano in med seboj usklajeno, izvajati pa jih je treba dosledno. Otrokom višjih razredov je treba pripraviti predavanja na omenjeno temo, jim pokazati video posnetke s preventivno vsebino ipd.«, dodaja mag. Štajner, ki pravi, da je še posebej zaskrbljujoč podatek iz ameriške študije, v kateri je bilo ugotovljeno, da je 60 % povzročiteljev vrstniškega nasilja do 24. leta starosti že obsojenih zaradi storitve različnih drugih kaznivih dejanj.