Potem ko se je prometna varnost ob glavni državni cesti med Mariborom in madžarsko mejo (G1/3) bistveno poslabšal, in ko se je število tovornjakov po že tako preobremenjeni prometnici praktično potrojilo, se v pomurski regiji stopnjujejo pritiski na državo, predvsem na odgovorne za omenjeni prometni kolaps. Temu so, poleg vsakodnevnih težav, še posebej botrovale številne nesreče z najhujšimi posledicami, saj je samo v letu 2004 na omenjeni »pomurski cesti smrti« umrlo kar osem udeležencev v prometu, več deset pa jih je bilo hudo ali lažje poškodovanih, podobno je bilo tudi predlani in tudi lani, ko je zaradi večjega policijskega nadzora le bilo nekoliko manj hudih nesreč. Sploh pa je nekako najhuje na odseku med Spodnjo Ščavnico in Gornjo Radgono, tako da niti ne preseneča, da so se spet srečali krajani naselja Lomanoše pri Gornji Radgoni, kjer so najprej izpostavili svoje težave, katere so bolj ali manj vsem znane, potem pa tudi zahteve, ki jih bo morala realizirati država, saj v nasprotnem bo prišlo do državniške nepokorščine oz. zapore ceste, ki bo povzročila tudi zaplete mednarodnih razsežnosti. Predvsem so opozorili, da po zloglasni glavni cesti G1/3 proti mejnemu prehodu v Dolgi vasi ter proti Prekmurju sploh, vsak dan skozi njihovo vasico hrumi več kot pet tisoč težkih tovornjakov. Mimo hiš, nekatere so le dober meter ali dva od ceste, vozijo podnevi in ponoči. Ker so ta kraj državni ukrepi za izboljšanje nevzdržnih razmer doslej obšli, je ljudem prekipelo. Zato so, podobno kot pred letom dni, zahtevali sestanek z radgonskim županom, s komandirjem radgonske policijske postaje in predstavnikom ministrstva za promet. Domačini so se sestanka udeležili, državni sekretar iz ministrstva za promet Gregor Ficko pa se je opravičil. Krajani so zahtevali, da jih država z nekaterimi ukrepi odreši nevzdržnega hrupa in zmanjša škodo, ki jo povzročajo težki tovornjaki na stavbah ob cesti. Razburjenih krajanov Lomanoš, katerim sta prisluhnila tudi predsednik KS Spodnja Ščavnica Branko Kocbek in predsednik civilne iniciative za zaščito krajanov na območju Gornje Radgone in Pomurja Stanko Sakovič, niso zanimale nobene obljube, ki jih je država Slovenija dala v Bruslju. Zanimala jih je predvsem njihova osebna varnost ter varnost njihovih otrok, hkrati pa tudi varnost njihovega premoženja. Predvsem so se spraševali koliko še žrtev bo potrebno, da bi odgovorni v Ljubljani zadevo »resno obravnavali«. Radgonski župan Anton Kampuš je na sestanku spomnil, da leta 2004, ko so v Gornji Radgoni zaradi naraščajočega tovornega prometa zaprli glavno cesto in zahtevali hitrejšo dograditev pomurske avtoceste, ni bilo iz Lomanoš nikogar, ki bi sodeloval pri zapori. Kljub temu je takrat ustanovljeni pomurski odbor za spremljanje gradnje avtoceste v Pomurju vključil med zahteve do države tudi njihove zahteve: gradnjo pločnika, preplastitev ceste in boljšo prometno signalizacijo. Toda odbor ni kriv, da v Lomanošah še ni izvedeno nič od zahtevanega, je povedal Kampuš. Krajanom je priporočil, naj zahteve znova posredujejo ministrstvu za promet. To bodo tudi storili: zahtevali bodo preplastitev ceste, ker se zdaj zaradi udarnih jam, po katerih vozijo tovornjaki, tresejo tla in pokajo stene hiš; predlagali bodo omejitev hitrosti vožnje skozi naselje na 50 kilometrov na uro (zdaj je 70 kilometrov na uro); zahtevali bodo boljšo prometno signalizacijo in osvetljene znake za omejitev hitrosti ter čim prejšnjo zamenjavo oken s takšnimi z boljšo protihrupno izolacijo. Od komandirja PP Gornja Radgona Tomislava Habulina so zahtevali, da so policisti pogosteje navzoči ob glavni cesti v njihovem kraju, čeprav ni nikjer primernega prostora za ustavljanje tovornjakov. Komandir jih je opozoril, da bodo potem tudi domačini, ki bodo kršili omejitve hitrosti, pogosteje naleteli na njihov radar. A na samem sestanku so leteli očitki tudi na policiste, ki sicer obljubljajo, kako bodo še posebej nadzorovali tuje tovornjakarje, ki so najpogostejši povzročitelji najhujših nesreč, po drugi strani pa slednjih sploh ne ustavljajo, za vsak še najmanjši prekršek pa kaznujejo domačine. »Z njimi policisti ne znajo komunicirati, saj ne govorijo v njihovih jezikih, in jih zato najraje pustijo pri miru, po drugi strani pa kaznujejo naše otroke, ki se s kolesi peljejo po pločniku, ki ni namenjen kolesarjem. Kot, da je v ospredju kaj drugega, kot varnost naših otrok«, so med drugim menili prisotni na omenjenem sestanku v Lomanošah. Odgovornim so še dodatno očitali, da skozi kraj nimajo ne pločnika in ne kolesarske steze. Ravno zaradi tega je ravno med Spodnjo Ščavnico in Gornjo Radgono največ najhujših nesreč, katerih je tam, kjer imajo pločnike in razsvetljavo, kljub enakemu številu tovornjakov, bistveno manj. Zato so se dogovorili, da bodo nemudoma zahtevali nekatere kratkoročne rešitve, med drugim so tudi zahtevali nemudno poostren nadzor nad tovornjakarji, zoper katerih sicer nimajo nič proti, saj bi tudi slednji raje peljali po avtocesti, a ker slednje ni, tega ne morejo. Zavedajo so se tudi v Lomanošah, da vsaj do jeseni leta 2008 ne bo avtoceste, ki bi pobrala tovornjake, a so le odločni pri svojih zahtevah, ob tem pa so se dogovorili tudi za številne zasebne in skupne tožbe zoper državo, katerih je že vloženo več kot tisoč. Sicer pa, kot je znano, po vstopu Slovenije v EU se je število tovornjakov, ki peljejo skozi Gornjo Radgono, nevzdržno povečalo, celo potrojilo. In sedaj vsak mesec skozi Gornjo Radgono, samo v mednarodnem tranzitu pelje nad 100.000 težkih tovornjakov: leta 2006 je bilo v mednarodnem tranzitu, pravzaprav samo na mejnem prehodu Dolga vas natanko milijon tovornjakov, v letu 2003 pa „samo“ 333.663 tovornjakov. Kje pa so ostali mejni prehodi (predvsem Gornja Radgona in Petišovci), ter seveda tovorni promet, ki skrajnji severovzhod države povezuje z notranjostjo...