Težave predvsem z izvršbami (dražbami); Nad 120 hiš in drugih nepremičnin čaka na dražbo; Več kot sto občanov terja odškodnino od države   Ob dejstvu, da slovensko sodstvo ni prevec priljubljeno pri državljanih (tudi pri državnih organih, ki bi sodnikom radi „korigirali“ place, ne), je v naši državi gotovo težko najti „hišo pravice“, kjer nimajo težav. In prav takšno je Okrajno sodišce v Gornji Radgoni, kjer dejansko vse poteka tekoce, in ves pripad zadev obicajno opravljajo sproti. Zato se na radgonsko sodišce ne nanašajo nobeni ocitki državljanov, in tudi ocitki, ki jih poslušajo slovenski diplomati in strokovnjaki, ko se na nivoju Evropske unije pogovarjajo o zadeva, ki se nanašajo na delo naših sodišc, predvsem na njihovo pocasnost in s tem vecletno zaostajanje v reševanju pravdnih postopkov, kjer mnoga tudi zastarajo. Toda takšni ocitki letijo na sodstvo v celoti, ti pa gotovo ne veljajo za vsa slovenska sodišca, in med tista, kjer so uspešni, zlasti pa ažurni, sodi tudi Okrajno sodišce v Gornji Radgoni, kjer pet sodnikov zadeve skušajo reševati kar se da ažurno in sproti. Zato niti ne preseneca, da uradni statisticni podatki oznacujejo radgonsko Okrajno sodišce z zeleno barvo, kar pomeni, da so zaostanki najvec do enega leta (rumeno pomeni, do treh, rdeco pa od treh in celo od pet let naprej). Vsekakor tudi to povzroca, da se na radgonskem okrajnem sodišcu pogosto zatecejo državljani z drugih obmocij, ki ceprav je to nemogoce skušajo doseci, da bi se njihova zadeva prenesla v Gornjo Radgono. Kot nam je povedal predsednik Okrajnega sodišca Gornja Radgona, sodnik - svetnik Marjan Neuvirt, ne bi ocenjeval kolegov na drugih sodišcih, na svojem sodišcu pa skušajo vsako zadevo rešiti (ali vsaj zaceti reševati) kar se da prej. To še posebej velja za zapušcinske zadeve, kajti znano je, da so med zapušcinskimi predmeti tudi takšni, ki jih je treba vzdrževati, ali pa so zaradi cesa drugega ne morejo cakati Kakšno je dejansko trenutno stanje na radgonskem sodišcu smo povprašali njegovega predsednika, sodnika Marjana Neuvirta. „Moram povedat, ne da bi se hvalil, da naše sodišce posluje dokaj dobro. To pomeni, da ne beležimo sodnih zaostankov, torej da se zadeve rešujejo tekoce. Seveda pa se ne bi rad prevec hvalil, ker tudi drugje kolegi sodniki odlicno delajo. Moram priznati, da imamo eno doloceno sreco, kajti na našem sodišcu sodimo dejansko izkušeni sodniki, se pravi, stari tam okrog petdeset let in ni nobene kadrovske fluktuacije. Že leta in leta ne poznamo nobenih bolniških staležev in vse to pa pomeni, da lahko obvladujemo pripad zadev, in da prakticno tekoce rešujemo zadeve. Mislim da je na ostalih sodišcih problem predvsem to, da ne pridobijo na okrajnih sodišcih izkušenih sodnikov. Slednji raje gredo med advokate, notarje oz. bolje placanje druge pravniške poklice, kar je absurd brez premiere v Evropi. Mislim, da je to glavni problem, in zato se ponekod srecujejo s tovrstnimi težavami, tako da tisti sodniki, ki ostajajo na sodišcu ne morejo in tudi ne bodo v kratkem rešili zadev. To še posebej velja za vecja sodišca, kjer sodijo na prvi stopnji pretežno mlajše kolegice, ki pa postanejo, kar je normalno in dobro, mlade mamice in jih je tako veliko na porodniški oz, v bolniškem staležu. Spisi pa v tem casu pretežno mirujejo“. Kako to spremeniti? „Rešitev vidim v tem, da se nagrajevanje uredi, da bo sodniški poklic cenjen in spoštovan ter privlacen tudi za mlade pravnike, zlasti pa, da se posebej stimulira prvostopenjske sodnike, ki so sedaj podvrednoteni in kakor hitro se ponudi druga zaposlitev, že zapustijo sodišce. Tako bodo na sodišcu ostali res najboljši juristi in izkušeni sodniki. Sedaj je stanje tako, da najboljši študentje odhajajo med odvetniške pripravnike in druge bolje placane pravniške poklice. Zal pa predlagani placni sistem ne gre po tej poti, kar me žalosti. Dokler se te stvari ne bodo spremenile, dokler bo sodnik, zlasti ta okrajni sodnik, tako slabo placan se zadeve ne bodo spremenile na boljše. K izboljšanju lahko pripomore tudi splošno stanje v sodstvu, ki pa se izboljšuje. Kljub nekaterim zacetnim napetostim med sodstvom in ministrstvom, moram vendarle povedat, da cutimo dolocen posluh pravosodnega ministrstva za težave sodstva. Tukaj gre predvsem za posluh ministrstva za reševanje kadrovskih vprašanj, investicij ipd. Skratka, eno sodelovanje se je vzpostavilo, in to je dobro. Place pa so poseben problem in o tem ne bi govoril. Glavno težavo pa vidim v togi in neustrezni ter zastareli in novim družbeno ekonomskim razmeram neprilagojeni procesni zakonodaji. To je povezano tudi na z reševanjem vseh zadev in ce bomo uspeli procesno zakonodajo uskladiti z Evropsko in ce bo prišlo do boljšega odnosa izvršilne in zakonodajne oblasti do sodstva, potem mislim, da bodo rezultati kmalu vidni“. Se bojite kakšnih težav tudi v Gornji Radgoni? „Žal tudi pri nas v Gornji Radgoni se lahko slika hitro spremeni ce pride do odhoda kakšnega sodnika, ce bo kakšen sodnik dalj casa na bolniškem staležu ipd. Morate vedeti, da lahko obvladujemo pripad zadev in smo na tekocem le s skrajnimi napori in tudi z delom doma, ob vikendih ipd. Pri nas se bodo letos zadeve bistveno spremenile. Zadnja leta smo bili prica trendu padanja pripada, a ob koncu leta 2006 in v zacetku tega leta beležimo obcuten porast zadev, ki se zlasti nanašajo na masovno vlaganje odškodninskih tožb krajanov, ki živijo ob razvpiti G1/3 in se bojim, da bo šlo za vec sto tožb (odškodnine zaradi povecanega hrupa, plinov, materialne škode zaradi tresljajev ipd). Upam pa, da se bo tudi država uspela nekako dogovoriti, ter da bo morda vendarle v doloceni fazi postopka sklenjena morebitna poravnava. Koliko je pravzaprav pripad letnih zadev brez teh zadnjih proti državi? „Ta pripad se giblje okrog 7000 letno, od pomembnih, od pomembnih zadev pa je bil pripad pravdnih zadev na letni ravni nekaj cez 100, nekaj malega vec pa na kazenskem podrocju. Na nepravdnem oddelku, tu gre predvsem za spore glede solastnine, razdružitve skupnega premoženja razvezanih zakoncev, zlasti pa tudi mejni spori, je veliko zadev. Seveda pa je podrocje drugih zadev, recimo zapušcinskih zadev pa je konstantno prakticno enako. Problem, ki pa je še vedno, pa je posledica placilne nediscipline nezmožnosti placil, je pa izvršba. Tu pa je pri nas okrog tisoc nerešenih zadev“. Temu gotovo prispeva tudi dejstvo, da je prišel cas vracila kreditov najetih v Avstriji? Moram povedati, kar ni malo, mi imamo trenutno okrog 120 nepremicninskih izvršb. To pomeni, da je najmanj 120 hiš, objektov ali pa kmetijskih zemljišc v prodaji. In kaj se tu spreminja? Še leto ali dve nazaj so bile takšne izvršbe neuspešne, ker ni bilo kupcev, danes pa prihajajo kupci na javne dražbe iz cele Slovenije. Ce se prodaja v Radgoni stanovanje, pridejo kupci iz Gorenjske, Primorske in iz osrednje Slovenije, tako da se dejansko dolžniki danes že zavedajo, da bo njihovo premoženje prodano in to se zelo hitro spreminja. Biti dolžnik se vec ne izplaca, saj sodni mlini tukaj vrtijo že kar hitro, in ce bi se uredila tudi procesna zakonodaja izvršbe, kor je to na primer pri severnih sosedih, bi se tukaj po hitrosti postopka z njimi zelo hitro izenacili. Žal pa zadnje spremembe te zakonodaje ne pomenijo vecjega koraka v to smer““. Omenili ste sodnike, kako pa je z drugim strokovnim in ostalim kadrom na vašem sodišcu? „Javno moram povedati, da imamo veliko sreco. Sodnikov nas je pet, trije iz bivšega oz. klasicnega dela sodišca in pa, kot veste smo pripojili tudi sodnika za prekrške, tam sta tudi dve sodnici. Se pravi pet sodnikov nas je in pa dve strokovni sodelavki, tako da s tem nimamo težav. Drugje se že pojavljajo težave z kadrom, pri nas pa se na vsak razpis dejansko prijavi ustrezen kader, pa tudi ce gre za sodno osebo npr. strojepiske. Na zadnjem razpisu za strojepisko se je v nekaj dni prijavilo okrog sedemdeset kandidatk. In potem dejansko lahko tu dobimo zelo kvaliteten kader. Poleg tega pa moram dodati, brez kakršnekoli hvale, da ti rezultati ne bi bili možni, ce nebi bili v kolektivu normalni in pa zdravi delovni odnosi. Mislim, da so tukaj odnosi izjemno dobri, celo odlicni. Ni moje, da govorim o tem kako je bilo tukaj pred mojim prihodom, to je pred osmimi leti. Dejstvo je, da je vodenje vedno umetnost krmarjenja med Scilo in Karibdo. Potrebno je vzpostaviti neko normalno in sprošceno delovno vzdušje. Obveznosti na eni, pravice delavcev na drugi, se pravi, lok ne sme biti prevec napet, pa tudi ne sme biti prevec sprošcen“. Zadnja odlocitev ustavnega sodišca, da od 27 zahtev, kar 23 ugodi sodnikom. Kako to komentirate? „Torej jaz zdaj kot sodnik in pa predsednik sodišca zadev, ki jih še nisem prebral ne morem komentirat. Se pravi, odlocba ustavnega sodišca glede placilnih razmerij je bila objavljena javno in tudi v medijih, ni pa še objavljena v uradnem listu, tako da ne morem komentirati tistega kar sem samo izvedel iz medijev, enako vem kot vsi drugi državljani“. Pred casom ste bili v Nemciji. Za kako zadevo je šlo in kaj se je tam dogajalo? „Dejansko sem konec leta, kar tri tedne, bil na usposabljanju civilnih sodnikov iz novih clanic EU v Nemciji. Bilo je to povabilo zveze nemških sodnikov, se pravi, sodniškega društva Nemcije in pa tudi internacionalne organizacije za cezmejno pravno sodelovanje. Skratka, bil sem kot edini sodnik iz Slovenije. Najprej sem bil teden dni v Bonu, kjer smo imeli predavanje s strani nemških sodnikov (položaj nemškega sodnika, organizacija sodstva, pritožbeni postopki, materialno in procesno civilno pravo itd). Kasneje pa smo bili poslani na razlicna sodišca po Nemciji. Mene so poslali v Hoff, to je mesto z okrog 60 ali 70. tisoc prebivalci na severu Bavarske, prakticno na meji s Ceško in tu sem bil gost enega okrožnega sodnika (Uwe Demuth), kjer sem prakticno 14 dni bil neposredno udeleženec vseh obravnav in sem dejansko spoznal kako funkcionira civilni postopek v praksi in spoznal nacin dela mojih nemških kolegov sodnikov. Zlasti, ker sem tudi civilni sodnik, kako potekajo obravnave, pritožbeni postopki, kakšna je izdelava sodb itd. Skratka, to je bila za mene velika šola in skozi to hospitacijo kjer sem bil prakticno že od jutra ko sem šel skupaj s sodnikom na sodišce, potem z njim pregledal pravdne spise za tekoci dan, bil z njim na obravnavah in bil gost pri vecih sodnikov na njihovem domu. Tam sem dejansko spoznal razlike med delovanjem nemškega in našega civilnega postopka. Te stvari je zelo težko na hitro spreminjat. Enostavno praksa našega vrhovnega sodišca in tudi ustavnega sodišca gre v smeri visoke zašcite ustavnopravnih pravic, zlasti clovekovih pravic. V Nemciji pa temu ni se mi tukaj postavlja veliko vprašanj – na eni strani pravica kot taka, na drugi pa trajanje postopkov. V Nemciji je vse podrejeno in usmerjeno v ucinkovitosti, hitrosti, enostavnosti, kar pa morda ne ustreza našim izkušnjam in gledanjem na clovekove pravice. Te so pri nas prav gotovo bolj zavarovane, a pomenijo tudi objektivne okolišcine za dolgotrajne postopke. V Nemciji pravica do pritožbe zoper prvostopenjsko civilno sodbo velja le za spore vredne nad 600,00 evrov, pri nas pa se seveda ima vsak po ustavi pravico pritožiti tudi ce gre za en cent. Seveda sem nekatera svoja videnja ob razgovoru s predsedniki sodišc, prenesel tudi predsedniku Vrhovnega sodišca RS in ostalim sodnikom, vendar pa so zadeve zelo kompleksne in zadevajo vprašana ustavnopravnega položaja, praga ustavnih pravic in veljavne sodne prakse. Zavedam se, da stvari ni mogoce mehanicno prenašati k nam, pa vendarle ne razumem, zakaj se nekateri procesni predpisi, kjer ni ustavnih zavor, ne uredijo po nemškem vzoru, kar sodniki že dalj casa predlagamo zakonodajalcu“. V Nemciji so menda sodniki bolj spoštovani? „Lahko bi temu tako rekli, toda pri njih so tudi nekateri postopki zaposlovanja sodnikov bistveno drugacni. Tam zacnejo sodniki delati kot sodniki na okrožnih sodišcih ne pa na okrajnih kot pri nas. Oni ne razumejo kako pri nas zacne sodnik kot posameznik takoj na okrajnem sodišcu, ko zadeve takoj sam vodi. Pri njih sodnika najprej razporedijo na okrožno sodišce, kjer je v senatu, kjer ni sam in šele ko se usposobi za samostojno delo, gre na okrajno sodišce, kjer sodi kot sodnik posameznik. V naših oceh je to nižje sodišce, pri njih pa je to celo bolje placano sodniško mesto, ceprav gre za nižje sodišce, saj sodnik sodi sam in prakticno šele ko se usposobi v senatu okrožnega sodišca za vodenje obravnav s sodelovanjem s starejšimi sodniki, ga pošljejo in ima celo željo iti na okrajno sodišce in so potem dejansko izkušeni sodniki na okrajnem sodišcu, pri nas pa ravno obratno. Ce ne bi šel v tujino, tega ne bi razumel, sedaj pa mi je to jasno in takšen sistem prispeva k hitrejšemu reševanju zadev“. Omenili ste tudi sodelovanje nemških sodnikov oz. sodišc z javnostjo? „Dejansko so tudi stiki z javnostmi, torej z novinarji urejeni drugace kot pri nas. Na vsakem sodišcu imajo sodnika, ki ga pooblasti predsednik sodišca, da vzdržuje stike z javnostjo. Jas sem sem imel sreco, da sem bil pri takšnem sodniku tudi kot hospitant. Pri njem so se redno oglašali novinarji, imel je stike z njimi tudi po telefonu. Skratka to sodelovanje je bilo izredno dobro. Tako novinarjem prakticno niti ni potrebno sedeti na sodišcu skozi celo obravnavo, saj bodo s tem seznanjeni. Tudi sam sem moral dati tudi intervju za nek bavarski casopis, kajti Nemce je zelo zanimalo kako je v Sloveniji. In moram še povedat, da so me v Nemciji vsi sprejeli zelo prijazno. Nisem imel nikoli obcutka, da bi kot Nemci imeli kakršenkoli pokroviteljski ali pa vecvrednostni pogled na mene kot sodnika iz Slovenije, iz neke male države. Nasprotno, zelo jih je zanimalo kako je pri nas in so mi skušali tudi z nasveti nekako pomagati ker vejo za problem teh sodnih zaostankov pri nas in sem skratka bil zelo pocašcen z njihovim odnosom“. Hoteli ste še nekaj dodati? „Morebiti je dejansko še ena aktualna zanimivost. Pri nas potekajo razprave o tem, da bi prenesli zapušcinske zadeve na notarje. V Nemciji pa o tem sploh ne razmišljajo in bodo te zadeve ostale na sodišcih. Menijo namrec, da to ne bi bilo dobro, ker da bi se število sporov samo povecalo in bi vse skupaj spet prišlo na sodišce. Prav tako v Nemciji ne razumejo, zakaj bi v Sloveniji želeli prenesti zemljiško knjigo iz sodišc na agencijo oz. na geodetsko upravo. Pri njih je to na sodišcih in zelo dobro funkcionira, ter ne morejo razumeti zakaj bi mi karkoli spreminjali. To tudi ni potrebno, kajti pri njih so vse vknjižbe koncane že v dveh treh dnevih, in tudi mi stremimo k temu, da bi s sedanjih deset do petnajst, prišli do vknjižbe v dveh do treh dni. Želel bi tudi dodati, da je v Nemciji sploh sodna veja oblasti zelo spoštovana, in ne tako kot pri nas, kjer je veliko, vecinoma neupravicenih ocitkov na racun sodstva. Ne smemo prezreti, da je Slovenija tranzicijska država, kjer so se pred petnajstimi leti pred sodniki pojavile zadeve (denacionalizacija, privatizacija...), ki jih prej ljudje niso poznali. Zaradi tega je tudi prišlo do takšnih zaostankov. V Nemciji je visoka stopnja zaupanja v sodstvo, kar se obcuti že na samih obravnavah. Imajo bogato pravno tradicijo, zakonodaja se ne spreminja vsak dan kot pri nas in ista pravna praksa oz. judikati se nadgrajujejo skozi desetletja, mi pa v praksi vsak dan kreiramo novo in novo prakso. V Nemciji vsi spoštujejo sodnika, in se ne zgodi, da bi denimo odvetnik dvignil glas nad sodnika, da o komurkoli drugemu niti ne govorimo. V velikem številu zadev se hitro doseže tudi poravnava (skoraj 90 %), in zato je ocitno, da bo tudi oblast pri nas morala pomagati sodišcem, da bi se zaupanje povrnilo. Morebiti je pri nas v Sloveniji boljša le tehnološka opremljenost sodišc, kot je to v Nemciji. Mi imamo bistveno boljšo racunalniško, podatkovno in sploh informacijsko podporo“. Kaj menite o „programu Lukenda“? „Tudi mi v Gornji Radgoni smo zajeti v ta program, ceprav nimamo sodnih zaostankov. Sam bi mogoce povedal, da je pri nas potrebno doseci tri kljucne cilje. Predvsem je to odprava okostenele in zdavnaj zastarele procesne zakonodaje, kjer bi nam vzorniki lahko bili prav Nemci. Potem je tukaj ureditev status sodstva, predvsem razmerje v placah, da bi imeli mladi pravniki prvi cilj priti na sodišce, kot je to povsod v razvitem svetu, in da najbolj izkušeni sodniki ne bodo odhajali med odvetnike in notarje. In tretje; da zakonodajna in izvršilna oblast pomaga vse to izpolniti. In šele ko se bo to doseglo lahko pricakujemo zasuk na boljše. Je pa tako; Kot se hiša ne da zgraditi cez noc, kot zobozdravnik ne more takoj popraviti zobovja, kot ne more mehanik popraviti avtomobila, ne da bi ga odprl in pregledal, niti sodnik ne more prehitro soditi. Vsa dejstva je potrebno pretehtati, potrebno je upoštevati procesne pravice udeležencev in šele potem izdati kvalitetno sodbo. Najslabše je prehitro soditi in potem pa se zadeve razveljavljajo. Tukaj bi morala posluh imeti tudi javnost. Sodniki pa delamo v tej smeri, da bi vse potekalo kar se da hitro in kvalitetno. Seveda smo tudi sodniki le ljudje, nekateri odlicni, zagnani, predani, drugi zopet povprecni – tako kot je to pri vseh drugih poklicih. Kot clan glavnega odbora Slovenskega sodniškega društva lahko potrdim, da sodniki delamo na tem. Vsekakor pa si želimo manj pravdanja med ljudmi in vec zaupanja v naše delo“.