Evforično pričakovanje leta 2000 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se je za tri mlade končalo s hudimi poškodbami; Špela Lukner je med drugim osvojila tudi evropsko namiznoteniško medaljo; Z obrestmi vred in sodnimi stroški, bo Ljubljanski sejem d.d. plačal najmanj 200.000,00 € Murska Sobota – Potem ko je že pred dnevi na okrožnem sodišču v Murski Soboti, bila končana glavna obravnava v civilnopravdni zadevi treh civilnih tožnikov, zoper gospodarski družbi, je sodnik – svetnik Jožef Casar, kot sodnik posameznik izrekel sodbo v imenu ljudstva. In ta je izjemno negativna za toženo stranko, Ljubljanski sejem, d.d., ki bo moral globoko seči v žep in poravnati odškodnino trem mladim ljudem. Spomniti kaže, da so 26-letna Tina Radojčič iz Kapce pri Lendavi, 27-letni Boštjan Glaser iz Lendave, sedaj pa iz Ivanjega sela pri Rakeku, in 24-letna Špela Lukner iz Radelj ob Dravi, ki jih je zastopal soboški odvetnik Franc Weindorfer, od toženca, Ljubljanskega sejma d.d., kot organizatorja javne prireditve, katero zastopa odvetniška družba Čeferin iz Grosupljega, terjali skupno dobrih 25 milijonov tolarjev odškodnine zaradi poškodb, ki so jih utrpeli v noči z 31. decembra 1999 na 1. januar 2000 med silvestrovanjem pod naslovom Revelation (Razodetje) 2000 v hali B Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. In po zaslišanju strank, prič in izvedencev ter pregledanih listinskih dokazih, je sodišče odločilo v prid tožnikov ter razsodilo, da mora Ljubljanski sejem d.d. Plačati odškodnino vsem trem tožnikom, in sicer: Tini Radojčič 11.300.000,00; Boštjanu Glaserju 7.800.000,00 ter Špeli Lukner 6.100.000,00 tolarjev. Vsem zneskom pa bo potrebno prišteti še zamudne obresti vse do 1.1.2002 do plačila, ki mora biti izvršeno v roku petnajstih dneh, v nasprotnem sledi prisilna izvršba. In če glavnici ter visokim obrestim prištejemo še dobra dva milijona tolarjev pravdnih stroškov (zagovornik, izvedenci, potni in drugi stroški prič ipd.), potem neuradno znaša izdatek za Ljubljanski sejem d.d. najmanj 50.000.000,00 tolarjev ali pa okoli 200.000,00 evrov. V obrazložitvi sodbe je sodnik Casar, med drugim zapisal, da so tožniki na soboškem sodišču, 10.9.2001, vložili tožbo, s katero so od tožene stranke zahtevali odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli v noči med 31.12.1999 in 1.1.2000, ko so se udeležili silvestrovanja za mlade z naslovom „Silvestrovanje – Revelation 2000“. Vsi so navajali, da so se nahajali v nadstropnem prostoru prireditve (galerija), kjer je bila nepopisna gneča, ker je bilo udeležencev več, kot je dopuščal prireditveni prostor. „in prav zaradi gneče ter prerivanja množice so tožniki, ki sicer niso bili skupaj in ne sčasoma, vendar vsi pod enakimi, neznosnimi pogoji zaradi nepopisne gneče, popadali preko ograje zgornjega prostora oz. skozi navidezno zadelani strop med prostorom galerije in bližnje stene približno sedem metrov globoko, in se s tem tudi hudo poškodovali. Navajali so, da je osrednja dvignjena ploščad v hali B (galerija) bila obdana s sorazmerno nizko ograjo, odprtina od robov ograje do bližnje stene pa je bila prekrita, kot se je pozneje ugotovilo, le s tanjšo mrežo in nekimi ploščami, skozi katere so popadali v globino...“, je med drugim zapisano v več gosto tipkanih strani, obrazložitve sodbe Sodnik Jožef Casar je že na zadnji obravnavi, potem, ko je pooblaščenec tožečih strank, odvetnik Franc Weindorfer, navedel, da vztraja pri tožbenem zahtevku in je pooblaščenec tožene stranke Rihard Braniselj navedel, da tožbeni zahtevek zavrača, s čem ni bila možna poravnava, sprejel dokazni sklep, da se vpogleda v listinsko dokumentacijo, fotografski material, policijske zapisnike in mnenja izvedencev ortopedske stroke, ki so bila izdelana za vsakega tožnika posebej o škodnem dogodku in nastalih zdravstvenih posledicah. Sledilo je ponovno zaslišanje vseh treh tožečih strank, ki so, kot je ugotovil sodnik, izpovedale enako kot na predhodni glavni obravnavi 10. 5.2006, vendar so nekatere izpovedbe bolj natančno razložile. Kot je znano so policisti okrožnemu državnemu tožilstvu poročali, da je silvestrovanje 2000 potekalo v pritličju hale B in na platoju oz. galeriji nad pritličjem hale. Med pregledom prireditvenega prostora so ugotovili, da je galerija ograjena z močno, 1,10 metra visoko kovinsko ograjo. Prostor med galerijo in stenami hale pa je bil zapolnjen s stropno zaporo iz prešane lepenke na aluminijastih nosilcih. Strešna zapora je bila zaščitena s plastično mrežo nad zaporo z namenom lovljenja predmetov oziroma vizualne preprečitve dostopa na stropno zaporo. Varnostniki podjetja G7 in redarji so po ugotovitvah policistov obiskovalce opozarjali, naj ne posedajo na varovalni ograji. Za vse tri tožnike so navedli, da so ti preplezali varovalno ograjo galerije, stopili na stropno zaporo, ta pa se je pod težo njihovih teles udrla, tako da so padli na tla v pritličje hale B in se poškodovali. Z reševalnim vozilom so jih odpeljali na zdravljenje v ljubljanski Klinični center (KC). Na obravnavi je Radojčičeva izpovedala, da je zaradi prehoda v leto 2000 na prireditvi vladala evforija, da je bila zelo velika gneča in da so se udeleženci prerivali kot po kakšnem koridorju. „Ob naknadnem ogledu sem ugotovila, da je bil prostor med galerijo in steno hale, ki je od ograje oddaljena okrog 1,5 metra, zadelan z mavčnimi ploščami v višini zgornjega nivoja ograje tako, da se je zdelo, kakor da je tu klop, in so ljudje lahko sedeli na tem kot na klopi. Vse skupaj pa je bilo le kamuflaža, sedaj tega ni več. Tudi sama sem sedla na rob ograje, saj strop na drugi strani ograje ne bi vzdržal. Padla sem po tem, ko me je množica potisnila dalje“. Poudarila je tudi, da z ostalima tožnikoma ni bila skupaj v družbi na prireditvi, in da so se spoznali med zdravljenjem v KC. Ob padcu si je, kot je navedla, zlomila štiri vretenca, na dveh mestih medenico in kolk, imela je poškodbe trebuha z notranjimi krvavitvami, glave in ledvic. Na zdravljenju v KC, ki ga je zapustila v vozičku, je bila 43 dni, doma je ležala najmanj mesec dni, sledila je dolgotrajna rehabilitacija, kasneje je uporabljala tudi bergle. „Kar sem bila prej, sedaj nisem več. Zaradi vsega tega tudi duševno trpim, na vseh področjih udejstvovanja sem hendikepirana“, je dodala Radojčičeva, ki ima začasno službo kot svetovalka v eni od modnih trgovin v Ljubljani. Tudi Glaser, ki si je ob padcu zlomil dvanajsto prsno in prvo ledveno vretence - v KC je bil na zdravljenju 13 dni, nato so ga za štiri mesece napotili v domačo nego - se počuti „na celi črti telesno in duševno hendikepiranega“. Tri leta je bil zaposlen kot slikopleskar, sedaj tega dela ne more več opravljati, je invalid tretje kategorije in se še vedno udeležuje poklicne rehabilitacije zaradi možnosti prekvalifikacije. Povedal je, da je bil ves dan na smučanju, da je s kolegoma prišel na prireditev okrog 22.30 in da so čakali, da bodo nazdravili novemu letu. „Prireditveni prostor je bil kot otok sredi dvorane ali kot ploščad na štirih stebrih. Vladala je velika gneča, bilo je zakajeno, potreboval sem zraka. Okrog 15 minut pred polnočjo sem prestopil ograjo, ker sem bil prepričan, da bom lažje zadihal. Šele pozneje, ko sva si z materjo ogledovala ta prostor, sva ugotovila, da je bil strop v nivoju tal ograje narejen le zato, da bi z njim prestregli padec lažjih predmetov na udeležence v pritličju“. Še najbolj hendikepirano se počuti Luknerjeva, ki je bila ob nesreči še mladoletna in se je aktivno ukvarjala s športom. Veljala je za najboljšo članico državne mladinske reprezentance v namiznem tenisu, saj je tri leta prej (julija 1997), skupaj s soigralko Martino Safran, v slovaških Topolčanih osvojila bronasto medaljo na Evropske kadetskem prvenstvu. Z namiznoteniškim klubom, ki jo je tudi štipendiral, je imela sklenjeno pogodbo. Po nesreči se je morala s športne gimnazije prepisati na splošno gimnazijo, v drugem letniku študija kulturologije pavzira. „Množica ljudi me je potisnila do ograje, kjer sem na drugi strani na tleh videla predmete, kot so jakne in torbice. Tudi sama sem hotela nekaj odložiti, vendar je bil pritisk množice tako močan, da me je prevrnil čez ograjo, tla oziroma strop na drugi strani ni vzdržal in padla sem v globino na hrbet“, se je spominjala tretja tožnica, ki je terjala najnižji odškodninski znesek - 6,1 milijona tolarjev. Po opravljenih vseh dokaznih postopkih je sodišče ocenilo, da je tožbeni zahtevek vseh treh v celoti utemeljen. Iz dovoljenja, ki sta si ga pri upravni enoti Ljubljana pridobila organizatorja prireditve, je razvidno, da so na silvestrovanju Razodetje 2000 na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču pričakovali okrog 1800 ljudi, v resnici naj bi jih bilo ob 22.30 že okrog 3000 (primer Lipa iz Pirnič...). V tej zvezi je odgovornost organizatorja po takrat veljavnem 181. členu zakona o obligacijskih razmerjih (zaradi gobanja množice in splošnega nereda) objektivna. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer priznala, da je skupaj z Urošem Pajkom s.p. - poslovna enota dnevno nočni bar, bila soorganizator prireditve, vendar pa, da njena odgovornost ni podana, ker tožniki naj škoden ne bi utrpeli zaradi izrednih okoliščin, saj bi naj na tej prireditvi šlo za predvsem redne in predvidljive okoliščine, oz. da je gneča na takih prireditvah, kot je bila obravnavana „Rave party“, bila povsem pričakovana, zato pa svojo odgovornost za škodo tožnikom zavrača. Tožena stranka je nakazovala na soodgovornost ali le na izključno odgovornost soprireditelja, ker naj bi bil le on odgovarjal za varnost udeležencev prireditve ali pa celo družba Gospodarsko razstavišče d.d., ki je lastnik prostorov, v katerih je do škodnega dogodka prišlo. Toda sodišče se s tem ni strinjalo... Sodba še ni pravnomočna, in gotovo je, da se bo Odvetniška pisarna Čeferin, preko svojega zastopnika Riharda Branislja, v petnajstih dnevnih po prejetju sodbe, pritožila na Višje sodišče v Mariboru.