Nemške vojske se je rešil ker je bil viničar Obiski jubilantov v Apšaški dolini se kar vrstijo. Za to poskrbijo predsedniki KORK, ki nas skupaj z županom povabijo, da zabeležimo njihov obisk jubilantov, ko jim pridejo čestitat ob njihovih okroglih življenjskih jubilejih. Tokrat nas je pot vodila do Ivana Kolmančiča v Lutvercih, kjer smo ga obiskali s predsednico KORK Lutverci Evelino Petrovič, kateri so se pridružile še sekretarka OZ RK Gornja Radgona Davorka Makovec ter poverjenici Angela Strniša in Rebeka Ivanek. Dan potem je jubilanta obiskal še župan občine Apače dr. Darko Anželj, ki je jubilantu čestital in izročil darilo. Njihovih obiskov je bil Ivan nadvse vesel.
Kljub temu, da je bil Ivan Kolmančič več kot 15 let naš sodelavec in smo ga tako že poznali, smo ob pogovoru z njim, ki je tekal v senci pod brajdami, izvedeli marsikaj zanimivega iz njegovega dolgega življenja. Rodil se je 24. junija 1925. leta v viničarski družini v Brebrovniku pri Ormožu. Osnovno šolo je obiskoval na Svetinjah. Že kot otrok je moral, kakor vsi viničarski otroci, prijeti za otroku primerna dela v vinogradu. Pa tako ni nič čudnega, če si je po končani osnovni šoli našel zaposlitev pri gospodarju vinogradov. To je bil Nemec Sigmund Hala, ki je imel na tem področju veliko vinogradov. Pri njem so bili njegovi starši viničarji, ki so skrbeli za obdelavo njegovih vinogradov. Zaposlitev pri nemškem gospodarju je pripomogla, da mu ni bilo treba služiti v nemški vojski. O tem je dejal: »Kakor je znano so vsi moji letniki bili nasilno mobilizirani v nemško vojsko. To sem bil tudi jaz. S pozivom sem bil poslan v zbirni center v München v Nemčiji. Toda ne za dolgo, kajti odpustili so me po posredovanju mojega delodajalca, ki me je kot dobrega delavca potreboval v vinogradu. To je bila moja velika življenjska sreča. Bil sem, eden redkih v okolici, ki mi ni bilo treba kot vojaku okusiti druge svetovne vojne. Vojak pa sem bil od 1947 do 1950 po vojni v JLA. Rekrutiran sem bil za dve leti v pešadijo, a ko sem prišel v Vranje v Srbiji, so me prerekrutirali v KNOJ in tako tri leta služil vojake kot graničar na mejah Bolgarije, Grčije in Albanije.«
Po vrnitvi iz vojske se je Ivan, leta 1951 v Miklavžu pri Ormožu, poročil s Tilčko Štrucl, ki mu je povila 5 otrok, od katerih živijo Mirko, Milan Ivek in Jožica. Po poroki sta se preselila v Lutverce pri Apačah. Ivan se je za nekaj časa zaposlil na tedanji Kmetijski zadrugi, pozneje pa v Elradu, kjer je veliko let delal v obratu galvanika. Nekaj let pred upokojitvijo, upokojil se je 1985. leta, je delal kot vratar. Z ženo Tilčko živita sama, saj so si otroci, ki ju z družinami radi obiščejo, ustvarili družine. Vesela sta, da si je družino v istem bloku, družino ustvarila hčerka Jožica, ki jima je tako vsak čas v pomoč. Ivek je bil veliko let dejaven v DU Gornja Radgona kot poverjenik ali odbornik. Kot upokojenec rad obdeluje vrt. Rad tudi kolesari. S kolesom se odpelje po nakupih in opravkih v Gornjo Radgono ali Apače. Najdalje pa se odpelje k sinu v Janhovo.