Srečna je, da zanjo tako lepo skrbita hčerka Marica in njen mož Franc. Obisk starejših, je za nas, ki kaj napišemo o njihovem življenju, lepo doživetje. Ob tem izvemo marsikaj zanimivega iz življenja ljudi v preteklosti. Če smo lepo sprejeti, je doživetje še bogatejše. Lepega sprejema smo bili deležni tudi pri Frančiški Kozar, pravzaprav njeni hčerki Marici in njenem možu Francu, ki sta nas lepo sprejela. Nas je na obisk povabila poverjenica KORK-a Črešnjevci-Zbigovci Marija Vrbančič.
Slavljenko je na njen rojstni dan, to je bilo v petek, 21. januarja, obiskala številna delegacija. V imenu občine Gornja Radgona je slavljenki čestital in izročil priložnostno darilo podžupan Vinko Raus, v imeni OZ RK Gornja Radgona sekretarja Davorka Makovec in Sabina Srt, v imenu KORKA-a Črešnjevci-Zbigovci predsednik Janko Avguštin in Marija Vrbančič. Srečanje s slavljenko je v sliki za Radgonsko televizijo (SRK-11) posnel Jože Čosič. Naj povemo, da je bila Frančiška nadvse vesela tako številne delegacije. Z vsemi naštetimi je tudi spregovorila kako besedo. Seveda je največ besed namenila naši novinarski radovednosti. Pri tem nam je bila v pomoč tudi hčerka Marica, ki s svojo mamo živi vse življenje. Frančiška Kozar se je rodila v viničarski družili 21. januarja v Orehovskem vrhu, kjer vseskozi živi. Osnovno šolo je obiskovala v Gornji Radgoni. V času njenega odraščanja ni bilo možnosti šolanja, zato je delala v vinogradih in hodila na tabrh h kmetom. Ustvarila si je tudi družino, a zakonskega življenja ni dolgo uživala, saj je bil mož Ferdinand Vogrin nasilno mobiliziran v nemško vojsko. O tem nam je povedala: »Bila je vojna. To so bili hudi časi. Komaj sem si ustvarila družino, že je moral mož v nemško vojsko. Doma sem ostala s 5 mesecev starim otrokom, sinom Janezom. Moža, ki je padel na fronti, nikoli več nisem videla. Njegovo izginotje sem dobila potrjeno tako, da so mi domov poslali njegovo krvavo vojaško torbo. To je bil za mene hud udarec. A življenje je teklo dalje. Da bi otroku, sinu Janezu, ustvarila družinsko življenje sem se drugič poročila s Karlekom Kozarom, ki je sorazmerno mlad umrl. Z njim sem imela tri otroke, hčerke Marico in Milko Dragico. Danes me razveseljuje 8 vnukov: Andrej, Gabrijela, Marko, Lidija, Matej, Romana, Irena in Jasmina ter tri pravnukinje: Viviana, Sara in Nika. Obiskov svojih otrok z družinami se vedno nadvse razveselim.«
Kot je povedla, sta si z možem, hišo v kateri živi, kupila od Kmetijskega kombinata. Sama je po starših podedovala nekaj zemlje, zato so lahko redili tudi živino in prašiče. Nikoli ni bila redno zaposlena, zaposlen pa je bil mož, po katerem prejema pokojnino. Srečna je, da ji ni treba od hiše, se pravi v dom upokojencev. Kot smo že omenili, zanjo lepo skrbi hčerka Marica z možem Francem. Pri hiši še živi tudi njen vnuk, Maričin sin, Marko. Ko smo omenili, da hčerka Marica lepo skrbi za mamo, je Marica povedala: »Mama je lepo skrbela za nas otroke, lepo je skrbela tudi za moje otroke, pa si tako zasluži, da jesen življenja preživi med nami. Jaz bi rekla, ona je skrbela za nas, mi pa skrbimo sedaj za njo.« Moramo omeniti, da ima slavljenka, po operacijah oči, oslabljen vid, saj komaj zaznava svetlobo.
Veliko zanimivega nam je še povedala. Ne moremo mimo opisa njenega dela pri peki kruha in drugih dobrot v krušni peči. »Veste včasih nismo hodili v trgovine po kruh in druge reči. Vse kar smo uživali smo pridelali doma. Tako sem v domači krušni peči, ki še stoji, pekla kruh, pogače in redko tudi gibanice. V peči smo pripravljali tudi druge jedi. V lončenih »plehih«, tako smo rekli, sem pekla ajdov močnik(zlevanko), kuhala kašo, zelje, repo in tudi druge jedi. Za to smo imeli posebno lončeno in železno posodo, ter pripomočke, kot so bürkle, grebljice, ter sirkovo metlo za pometanje v žareči peči. V peči smo kuhali, dajala pa nam je tudi toploto.«
Ko smo jo povprašali kaj so tedaj uživali in kaj ima sedaj najrajši, nam je dejala: »Kaj smo jedli ste že izvedeli iz tistega kaj smo pekli in kuhali v peči. Hrana je bila preprosta in vedno sveže pripravljena. V prejšnjih časih nismo uživali toliko mesa, zlasti ne perutnine. Prav zato imam sedaj najrajši perutnino, naj bo pečena ali ocvrta ("pohana"). Rada imam tudi juhe, posebno pa solate. To moji že vedo, zato je piščančje meso pogosto na naši skupni mizi. Po kosilu pa obvezno kozarec dobrega vina, ki mi daje moč.« Še bi lahko kaj povedali. Povedala pa je, da ne smemo pozabiti napisati, kako je peš po blatu hodila v šolo, k maši in opravkih v Gornjo Radgono. Vesela je, da so jo ob njenem življenjskem jubileju obiskali tudi člani Karitasa; župnik Franc Hozjan, Cvetka Kurnik in Ana Rauter.