Na Kapeli, tako rečemo, sicer pa v Paričjaku, je praznovala 90 let življenja Ljudmila Graj. Ob tej priliki jo je s poverjenico Štefko Pučko obiskal predsednik DU Kapela Ivan Šafarič. Njima se je v imenu KORK-a Kapela priključil predsednik Tomaž Rantaša. Slavljenka je bila obiska nadvse vesela. Kot je dejala, se že dolgo ni tako razvedrila in nasmejala. Na željo predsednika DU Kapela smo jo obiskali tudi mi.
Ljudmila Graj, rojena Drobec, se je rodila 29. julija 1920. leta v Paričjaku, kjer vseskozi živi. Rodila se je kot najstarejši otrok v družini kateri se je rodilo 10 otrok, od tega 9 deklic. Danes jih živi le pet. Starša sta se ob 3 ha veliki posesti preživljala z delom pri kmetih in pri »gospočkih« vinogradnikih. Ker je bila v družini najstarejši otrok, je morala že zgodaj skrbeti za sestrice in brata. Kakor pri vsaki hiši so starši redili živino in prašiče. S kravami so tudi vozili in orali. V stari Jugoslaviji, so pri hiši imeli tudi vinotoč. Pri hiši so vsako leto postavili mlatilnico, ki jo je poganjala lokomobila, kateri so rekli danfar, na kateri so mlatili pšenico in žito okoliški kmetje. Tedaj so v njihovi peči gospodinje za mladce pekle kvasenice in gibanice. Ljudmila je po poroki z Ivanom prevzela posest po starših in nadaljevala s kmetovanjem. Ko smo jo vprašali po lepih trenutkih njenega življenja, je dejala da je bilo to rojstvo edine hčerke Katice, ki jo je obdarila z vnukinjo Suzano. Danes jo, ker ima Suzana družino, razveseljujejo tri pravnukinje: Amanda, Vanesa in Viktorija.
Ob obujanju spominov, nam je povedala marsikaj zanimivega. Kot je povedala, je kot mlado dekle delala v vinogradih pri kmetih in »gospodi«. Spomnila se je kako so se delavci pri delu v vinogradih krepili s pijačo, ta je bila pri kmetih vino, pri gospodi, kjer so delo dobili plačano, pa so pili jabolčnik. Spominjala se je tudi časa, ko je občasno, da bi z zaslužkom pomagala družini, delala pri gospodi, tako so rekli tedanjim bogatašem na vasi, trgovcu Steinbeierju, pri direktorju VG Kapela Tonetu Škvarcu in gostilni Dunaj. Rada je delala. Danes ne more več. Vesela je, da zanjo sedaj skrbi hčerka, ki je s 1. avgustom odšla med upokojence. Hčerka je vsa delovna leta za upokojitev nabrala z delom v Avstriji. Domov se je vračala le ob koncu tedna in pomagala materi, ter njeni sestri Tončki, ki živi vezana na posteljo, z njo v hiši. Obe, tako sestra Tončka, ki je sicer gospodinjila in delala v župnišču na Kapeli, kot Ljudmila, imata le kmečko pokojnino. Kot je povedala, je imela srečo, da le nekaj korakov od njene hiše z družino živi vnukinja Suzana, ki jima je doslej, ko je bila hčerka na delu v Avstriji, kuhala in prinašala hrano, ter skrbela za gospodinjstvo. Za to ji je naša sogovornica nadvse hvaležna. Hvaležna je tudi svoji hčerki, ki vseskozi tako lepo skrbi zanjo. Hudo ji je, da pri hiši ni več živine in prašičev, kar je bilo nujno za preživetje družine. Danes je od živih bitij pri hiši le prijazni psiček Kolombo ter muca Belka in muc Miki, ki so del živalskega življenja pri hiši.