Kovaškega poklica se je izučil pri znanem kovaškem mojstru Francu Kocuvanu Tako bi lahko dejali ob pogledu na posnetek, na katerem se vidi s sadovi obložena hruška, ki smo ga posneli pri Janezu Tibautu v Sovjaku. V Sovjak, kateremu delu zaselka pravijo Veliki Sovjak, obstajata še Hrenca in mali Sovjak, nas je povabil Janez Tibaut, ki v svojem malem vinogradu goji hruške. Povabil nas je, da bi zabeležili hruško viljamovko, ki si je letos naložila ogromno breme sadežev. Kot nam je povedal, še kaj takega ni videl, zato nas je tudi poklical. Ker spoštujemo želje bralcev Prepiha, berejo ga tudi v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa tako tudi v Sovjaku, smo se odzvali njegovemu klicu. Po ogledu in fotografiranju zanimive hruške, ki je polna kot grozd, kot rečejo, če je sadno drevo obloženo s številnimi plodovi, sva sedla v senco, kjer je, kljub neznosni vročini, tekel prijeten pogovor.
Kot smo ugotovili, ni zanimiva samo hruška, pač pa tudi njegova življenjska zgodba. Janez Tibaut se je rodil v družini osmih otrok, od katerih živi še pet, v Ženiku 1946. leta. Bil je sin maloposestnika, katere družina se je težko preživljala. Po osnovni šoli, katero je štiri leta obiskoval na Stari Gori, štiri pa pri Sv. Juriju Ob Ščavnici, se šel učit za kovača. Našel si je odličnega kovaškega mojstra Franca Kocuvana, ki je tedaj delal v najeti kovaški delavnici Martineka Kolbla v Bolehnečicih, ki jo je po njegovi smrti dala v najem Francu Kocuvanu njegova žena Micika. To je bila zelo znana kovačija ob prometni cesti, ki je vodila proti Ljutomeru. Kolblovim so po domače rekli pri "Kovačovih". Po treh mesecih se je z mojstrom selil v novo kovačnico, ki si jo je mojster Franc Kocuvan postavil v Sovjaku. Tu se je, ob obiskovanju vajeniške šole na Ptuju, tudi izučil. Za pomočniški izpit je okoval tradicionalno leseno brano, ki so jo imeli pri vsaki hiši, kjer so orali s živinsko vprego. Po opravljenem pomočniškem izpitu se je zaposlil v Linzu v Avstriji. Po treh letih dela, se je na željo »ljubezni«, poznejše žene Viktorije Mišak, vrnil domov in se zaposlil v gradbenem podjetju Konstruktor v Mariboru. Po 8 letih dela pri izdelavi ključavničarskih izdelkov za gradbeništvo, stopniščni in balkonski ograj ter drugih kovinskih izdelkov, zaposlil v zasebnem kovinskem podjetju Branka Kocuvana, kjer je delal 28 let, vse do upokojitve 2007. leta.
Janez je imel lepo družinsko življenje. Ob zaposlitvi je v prostem času pomagal ženi, pri obdelavi 2,50 velike posesti, ki je tedaj dajala veliko potrebnega za preživetje. Pri hiši je vedno bila krava, ki je dajala dragoceno mleko, ter po nekaj prašičev. Žena je ob skrbi za gospodinjstvo, skrbela za družino, ki sta jo bogatili dve hčerki Mihelca in Brigita, ki sta si ustvarili družine in dom, in ju razveselili s tremi vnuki. Ivan po ženi smrti sam gospodari. Krave nima več, ima pa še tri prašiče, Kot nam je dejal, še vedno obdeluje zemljo in pridela potrebno krmo za prašiče. To mu je, kljub temu, da ima težave z zdravjem, nekaka zaposlitev. Zaposlitev mu je tudi petje v Pevskem zboru DU Sv. Jurij ob Ščavnici, pri katerem poje 4 leta. Pred dvema letoma ga je v Kapelski kvartet povabil vodja Tone Kosmajer. S svojim pevskim glasom je zamenjal znamenitega pevca Ludvika Kneza. Aktiven je bil v Kulturnem društvu, kjer je kot amaterski igralec nastopal v več kot 10 igrah. Deloval je tudi v PGD Sovjak, kjer sedaj le član, kot veteran. Sedaj mu veliko veselja prinesejo obiski njegovih otrok z družinami.