Ob nedavnem srečanju z zvestim bralcem naših prispevkov, ki prijaha iz Apaške doline, nas je vprašal, zakaj več ne pišemo življenjskih zgodb starejših ob njihovih visokih življenjskih jubilejih. To nam je dalo misliti, da bralci radi berejo zgodbe, ki nam jih ob našem pogovoru zaupajo jubilanti. Ni nam dalo samo misliti, pač pa pogum, da še naprej ustvarjamo tovrstne prispevke. Kakor za nalašč, se nam je ponudila prilika, da se v Okoslavcih srečamo za zanimivo sogovornico Marijo Kreft, ki je tiste ni praznovala 90 letnico življenja. Do nje nas je pripeljala njena nečakinja Justika Rožman. Čeprav smo bili povabljeni, da jo z novinarskim obiskom presenetimo ob slovesnem praznovanja njenega 90 letnega življenjskega jubileja v Gostilni Šenekar v Spodnjih Ivanjcih, smo jo obiskali nekaj dni prej na njenem domu. Že ob vstopu v hišo družine Franca in Justike Rožman, kjer Marija Kreft živi, smo čutili, da smo zaželeni in zato bili prisrčno sprejeti. Kakor je običaj najprej pogledamo, če je vse »glanc«, da bi se sezuli in tako pokazali gospodinji, da spoštujemo njen trud pri vzdrževanju čistoče. Toda gospodinja nas je v njihov lepo urejeni dom peljala obute. Nismo kaj posebej razlagati zakaj smo prišli, saj nas je gospodinja Justika poznala in je vedela, da nas je povabila. Presenečena je bila, da smo se oglasili na domu, saj smo vendar bili povabljeni na slavje v Gostilno Šeneker. Povedli smo jim, da je na slavju skoraj nemogoče delati intervju, kajti slavljenec je obkoljen s svojimi najbližjimi, ki mu imajo kaj povedati.
Ker je bila naša intervjuvanka v svoji sobi, kjer je tudi rada, jo je gospodinja šla iskat. Nestrpno smo čakali, kako bo opirajoč se na palico ali celo na njeno gospodinjo, prišla na razgovor. A smo se zmotili. Prišla je zravnano kot "soldat", z ruto na glavi, kar je danes že nekaj posebnega, in nasmejanim obrazom. Ko smo se ji predstavili in ji povedali, kaj želimo in da nas je na njen dom povabila njena nečakinja Justika, jo je na debelo pogledala in rekla: »Česa vsega se ti ne spomniš. Kaj naj bi jaz imela zapovedati?.« To njeno: »Kaj naj bi jaz imela zapovedati?«, se je skozi pogovor razblinilo kot milni mehurček. Zakaj? Takoj smo ugotovili, da je Marija zgovorna in razgledana ženska. Nismo pa slutili, da bi lahko bila njena življenjska zgodba tako drugačna od drugih, ki smo jih doslej zabeležili iz obiskov ob praznovanjih življenjskih jubilejev. Vsaka zgodba je bila nekaj posebnega, taka je tudi o naši intervjuvanki Mariji.
Marija se je rodila v družini 4 otrok, dva dečka in dve deklici, 9. februarja 1924. leta v Grabonošu. Pri hiši so imeli le toliko zemlje, da so redili eno do dve kravi, ter prašiče in kokoši. V šolo je hodila k Sv. Juriju ob Ščavnici po poljskih poteh, ki so jim rekli »mešnice«. Najhuje je bilo pozimi, ko je zapadel sneg in ni bilo tiri. Rada se spominja nadučitelja Korošaka, ki je znal delati red na šoli. Spominja se tudi svojega sošolca Franca Holca, ki je postal geometer. Kot je dejala, je bil brihten učenec. Vedno je vse znal. Dovolite, da vam povem kratko zgodbo o njem. »Ko je nadučitelj učil v razredu, je želel, da ga vsi gledamo in tako poslušamo kaj nam je govoril. Če je kateri to pravilo prekršil, rekli bi, da ni spremljal izvajanje učitelja, je bil kaznovan, bodisi da je dobil packo ali ga je učitelj potegnil za uho. Med nami učenci, v razredu nas je bilo več kot 40, je bil tudi Holcof Franček, ki je, kot sem že rekla, bil zelo pameten fant. Zato tudi ni imel težav, da bi si zapomnil, kaj je učitelj povedal. Ob neki šolski uri je pod klopjo nekaj »brkljal« in ni gledal nadučitelja, ki je razlagal določeno snov. Ko ga je opazil, da ne spremlja pouka, je stopil pred njega in ga vprašal, kaj je nazadnje povedal. Franček je korajžno vstal in povedal celi zadnji stavek, ki ga je izgovoril nadučitelj. Ko mu je tako lepo odgovoril, ga ni kaznoval, kot druge, ki so bili pri pouku »odsotni« z mislimi in pogledi.« Čeprav sama ni bila ravno slaba učenka, se po končani šoli ni šla učit kakega poklica. Delala je doma na posesti staršev in hodila na tabrh. Ker bi rada imela kaj svojega, se je kmalu po pričetku druge svetovne vojne podala v Dobrno, kjer je dobila delo v tedanjem Hotelu Union, kjer je delala do konca vojne. Njena velika želja je bila, da bi imela svojo hišo. Rekla si je: »Bog mi daj, da bi imela toliko svojega, da bi lahko jedla v svoji hiši.« Ta želja se ji je uresničila, saj si je v bližini doma kupila hiško v Grabonoškem Vrhu, ki sodi v občino Cerkvenjak. V njej je živela mirno življenje. O poroki nikoli ni razmišlja, razmišljala pa je o zaposlitvi, ki jo je 1961. leta našla v Radenski, kjer je dela 21 let in si tako prislužila skromno pokojnino. Ker je bilo iz Grabonoškega Vrha v službo v Radence daleč, seveda je hodila peš, si je poiskala stanovanje bližje. Naselila se je v Klobasovi viničarji v Okoslavcih, kjer sedaj tudi živi. Ko so Klobasovi gradili gostilno v Šratovcih, so ji hiško ponudili v odkup. Tedaj je hiško v Grabonoškem Vrhu prodala in odkupila Kobasovo viničarijo, ki je postala njem dom. Da ne bi bila sama, je v svoj dom sprejela nečakinjo Justiko z družino. Dobro so se razumeli. Justika in njen mož Franci sta hodila v službo Marija pa je varovala njuni dve hčerkici Petro in Polono. Deklici sta jo vzljubili, saj jima je bila nekaka njuna »babica«. Čeprav sta obe že odrasli jo spoštujeta. Petri je tudi birmanska botra. Kot se je pohvalila, in nam je tudi pokazala, ji je Petra, ki je zaposlena kot medicinska sestra v Kliničnem centru v Mariboru, kupila moderni »mobi« telefon. Ko smo jo vprašali, kako zmore s to tehniko, nam je dejala: »Pa saj mi je Petra vse pokazala in posebej označila kaj morem stisniti, ko telefoniram.« Zanimivo je! Marija je varovala Petro, sedaj pa z Justiko varujeta Petrinega otročička Luko, da lahko njegova mamica brezskrbno opravlja svojo službo. Mariji je pestovanje ali »varvanje«, malega Luka pravo veselje.
Kakor je bilo naročeno smo obiskali tudi slavje v Gostilni Šenekar. Že ob obisku na domu nas je Justika prosila, da ne izdamo, da ji njeni pripravljajo slavje pri Šenekaru. Držali smo besedo in ji ob intervjuju na domu nismo o tem črnili niti besede. Z njo smo spregovorili na slavju, kjer je bilo nadvse veselo vzdušje. Vsa srečna nam je povedala, da si kaj takega sploh ni predstavljala. Srečna sem, da me imajo moji tako radi, je s solzami v očeh pohvalila vse, ki so pripravili veličastno slavje. Tudi tam nam je povedala veliko zanimivega iz svojega življenja. Rekla je, da zaradi slabega vida in naglušnosti ne gleda televizije. Da ji mine čas, veliko moli. Nekoč je tudi rada hodila v cerkev. Spomnila se je časa, ko so morali vsi, ki so opravili prvo obhajilo oditi ob veliki noči k spovedi. Po spovedne listke, s katerim je moral vsak član družine k spovedi, je k župniku šla njena babica Topolnik. Vesela je, da jo imajo, v družini Justike in Franca Rožmana radi in da ima na stara leta topel in prijazen dom. Naj ji tudi mi v imenu uredništva čestitamo za njen življenjski jubilej.