V času druge svetovne vojne so ji ruske granate požgale in porušile dom V nedeljo, 19. oktobra, smo bili od Krajevnega odbora Rdečega križa Lutverci-Plitvica, pravzaprav od predsednice Eveline Petrovič, povabljeni, na obisk k Tereziji Kardinar, da bi ji čestitali ob njeni 90 letnici življenja. Ob predsednici, sta jo obiskala še poverjenika Rebeka Ivanek in Franc Šibrat. Kakor je običaj, je bil z nami podžupan občine Franc Pižmoht, ki ji je čestital v svojem in imenu župana, ter ji izročil darilo občine ob njenem jubileju. Obiska, gotovo tudi daril, je bila nadvse vesela. Kot delegacija smo jo morali malo počakati, kajti sin Herman jo je zjutraj peljal k sveti maši v Apače. Ob našem obisku je njun dom, kjer živi skoraj vso življenje, je grelo pozno jesensko sonce. Pa je bilo tako slavljenki dvakrat toplo, toplo ob misli na prijeten obisk in toplo od sonca.
Domači so nas povabili za bogato obloženo mizo, kjer je ob dobrotah, ki jih je pripravila mlada gospodinja Mira, ki s sinom Hermanom, kateri gospodari na kmetiji, skrbita, da je Tereziji na pozna leta lepo, tekla beseda o njenem življenju. Že v uvodu pogovora nam je dejala, naj bo zapis kratek. Škoda, saj bi o njenem življenju lahko zapisali veliko zanimivega. Pred 90 leti se je rodila v Lutvercih v družini 8 otrok, od katerih sta dva padla v drugi svetovni vojni. Njeno dekliško ime je bilo Tonek, poročila pa se je z Ivanom Kardinarom s katerim sta imela 5 sinov: Ivana, Franca, Feliksa, Pepija in Hermana. Otroci pa so jo razveselili z 11 vnuki in 7 pravnuki.
Terezija, ki se je rodila 12. oktobra 1918. leta v Lutvercih, je otroštvo preživljala pri babici in teti, ki sta imeli dom na prostoru, kjer stoji sedaj zadružni dom. Ob koncu vojne je bil dom porušen in zažgan od granat ruske vojske. Življenje s je tedaj rešila tako, da je z otrokom pod pazduho, enega pa je vodila v roki, peš odšla k moževi sestri v Žerjavce pri Lenartu. »Lahko rečem da mi je bilo v drugi vojni najtežje. Mož je bil tri leta v nemški vojski, ranjen v trebuh, jaz pa z dvema otrokoma sama. Kot sem že povedala, smo morali pobegniti od doma. Ko sem se vrnila hiše in gospodarskih poslopij ni bilo več. Bilo je hudo, vendar smo bili srečni, da smo si ohranili življenja. Srečno se je vrnil tudi mož in spet smo živeli družinsko življenje. Hišo v kateri sem se rodila in sedaj živim, sem odkupila od sestre Johane Okorn. Zemljo, okrog 7 ha pa sem podedovala po starših. Z možem Ivanom sva skrbela za družino in obdelovala polja, ter redila živino. Mož je imel tudi konja s katerim je ob pogrebih prevažal mrliče.«
Človek, bi pričakoval, da kaj pokritizirala povojni režim, pa ni. Nimam kaj kritizirati. So nas sicer vabili v zadrugo, a sva odklonila. Bila sem si z vsemi, tudi oblastjo, dobra. Pravzaprav sovražnikov v življenju nisem imela. Mogoče je ravno to, ter seveda delo, pripomoglo, da sem sorazmerno zdrava dočakala 90 let. Prizadela pa me je smrt moža, ki je umrl, tudi zaradi posledic vojne, pri 56 letih. Vesela sem, da je sin Herman z družino ostal doma in nadaljuje z gospodarjenjem na posesti.«
V uvodu smo rekli, da gre vsako nedeljo k maši. »Tudi zato sem hvaležna sinu, da me vsako nedeljo in praznik pelje v cerkev.To mi je osebno zadovoljstvo. Sem tudi krstna botra 7 otrokom.V življenju sem veliko delala, a tudi veliko molila. Sedaj, ko ne morem več toliko delati, vsak dan molim del rožnega venca. To me pomirja in mi daje voljo do življenja. Ko sem bila mlada, sem bila tudi v Marijini družbi. Rada sem skrbela tudi za lutverško kapelo, za katero, kot vidite, vaščani lepo skrbijo.«
Ob koncu naj povemo, da se je rada vozila s kolesom. Zaupala pa nam je, da so ji kolo, v skrbi, da se ji kaj ne bi zgodilo, »tamladi« skrili. Seveda jim to ni zamerila, kajti, kot je rekla, zamere ni nikoli poznala. Kot pravi, je najlepše, če so si ljudje dobri in se med seboj spoštujejo.