Ajda je poljščina druge žetve, saj jo kmetje sejejo v strnišča, ko požanjejo pšenico ali rž. Včasih so jo sejali na vsaki kmetiji, da so takó bolj izkoristili zemljo. Zrnje ajde je bilo tudi pomembno pri prehrani prebivalstva. Največ so je predelali v ajdovo moko, ki so jo uporabljali za kuhanje ajdovih žgancev, joj!, kako so bili dobri, ko so bili zabeljeni z ocvirki, ajdovega močnika, moko pa so dodajali tudi ob peki kruha. Veliko ajde so namenili tudi pridelavi ajdove kaše, ki so jo pridelovali skoraj pri vsaki hiši v stopah. To je bila lesena naprava, ki je omogočala odstranjevanje ovoja zrna ajde. Ajdova kaša je bila največkrat uporabljena za izdelavo »kašnatih«, kolin ali klobas, ki so jih izdelovali ob vsakih kolinah.
Ker je cvetoče polje videti vse redkeje, smo v Segovcih, 11. septembra, naredili posnetek z gospodarjem Alojzom Breznikom, ki je posejal 33 arov ajde. Ob tem nam je povedal: »Nekoč smo vsako leto sejali ajdo, ko smo poželi pšenico ali rž. V zadnjih letih je sejanje ajde zamrlo. To predvsem zato, ker se kaša in moka dobi v vsaki trgovini. Seveda je tudi več denarja kot nekoč. Ker sem čebelar, sem letos že drugo leto sejal ajdo. Ko zacveti ajda imajo čebele pašo. To je pomembno, saj v jeseni ni čebelje paše, da bi si lahko nabrale med za prezimljenje. V preteklosti čebel ni bilo treba krmiti, saj so si nabrale zaloge hrane na ajdi, ki so jo sejali na velikih površinah. Kot vidite, se je naša lepo razcvetela.« Mi dodajamo! Res se je lepo razcvetela, ob tem pa oddaja v okolico vonj po medu. Tudi pogled na belo preprogo je lep.