Razveselila se je obiska podžupana in predstavnikov Rdečega križa Marijo Bremec, smo obiskali tisti dan, ko jo je obiskal podžupan občine Apače Franc Pižmoht in aktivisti KORK Lutverci, načelu s predsednico Evelino Petrovič in aktivistkama Marijo Kralj in Angelo Strniša. V imenu OZRK Gornja Radgona se je delegaciji pridružila predsednica Silva Vračko. Slavljenka je bila tega obiska nadvse vesela. Seveda je bila deležna tudi čestitk in daril.
Nič manj ni bila vesela našega obiska. Obiskali smo jo na njenem domu v Lutvercih pri Apačah, da bi zapisali njeno življenjsko zgodbo. Kljub častitljivim letom, nam je nizala svoje življenjske postaje od otroštva do današnjih dni. Njena življenjska pot se je začela z rojstvom, 17. novembra 1918. v vasi Mlake v Beli Krajini. Ker izhaja iz družine 11 otrok, jo je , kakor mnoge, zadela usoda služenja pri kmetih. Vse od sedmega leta starosti, najprej kot pastirica, nato kot dekla, pa do odhoda v redno službo, je služila pri kmetih. V začetku druge svetovne vojne je dobila službo gospodinjske pomočnice pri okrožnem sodniku v Podujevu na Kosovu. Njena službena naloga je zajemala nakupe po trgovinah in skrb za urejenost notranjosti in zunanjosti hiše. Za kuhanje pa je v glavnem skrbela gospodinja. Po dveh letih dela se je odpravila v Skoplje in tam spoznala fanta Lazara Holiča, s katerim je imela hčerko Marijo. Ker so ji na straži med drugo svetovno vojno fanta ubili, se je odpravila v Prištino. Tam je s hčerko živela od podpore države. Ob koncu druge svetovne vojne, sredi 1945. leta, se je vrnila k svojim staršem, ki so prišli v Lutverce kot kolonisti. Leta 1958. se je poročila z Ludvikom Bremec, s katerim ni imela otrok, a ji je zelo mlad umrl. Po njem sedaj prejema pokojnino. Ko sta se poročila jima je država na osnovi agrarne reforme, ker je delala v tedanji Zadrugi, dodelila hišo in 3 ha veliko posest, v kateri živi še danes. Na tej posesti je redila živino in druge živali, kot so jih imeli tudi drugi manjši posestniki.
Danes Marija Bremec živi v svojem gospodinjstvu. Kot je povedala ni nikoli sama, saj jo vsak čas obiskujejo njeni. K njej prihajajo: hčerka Marija z možem Petrom Čerinom, vnukinja Olga, ki ima Frizerski salon, in vnuk Darko, z družinama. Vsi našteti z družinami živijo na istem dvorišču. Posebno blizu ji je vnuk Darko z ženo Mojco, ki živi v svojem gospodinjstvu v isti hiši kot ona. Kot nam je povedala, ji je najtežje, ker je v prometni nesreči izgubila pravnuka Rokija, za katerega v uteho vsak večer moli.
Hudo ji je, ker ne more več delati. V preteklosti so ji veliko pomenile živali. Z njimi je delala, z njimi se je pogovarjala. Danes so ji v uteho muc Jupi in psička zlatoprinašalka Vesta, katero Marija razvaja s piškoti. Posebno veselje ji je krmljenje ptic v naravi, ki ji v zahvalo pod oknom zapojejo. Povedala je še, da je svoje rojstne kraje, kjer nima več sorodnikov, obiskala le enkrat s pomočjo njenih najbližjih.