Vse redkeje je videti prizore, kakršnega nam kaže naša slika, ki smo jo posneli na Dirbekovi njivi v Zagajskem Vrhu. To predvsem zato, ker mnoga spravila pridelkov na kmetijah danes opravljajo z modernimi in učinkovitimi kmetijskimi stroji. K temu je pripomogel razvoj industrije kmetijskih strojev, delno pa tudi pomanjkanje delovne sile na podeželju. V preteklosti so bile na podeželju velike družine ali kot bi rekli, je bilo pri hiši veliko pridnih rok. Tedaj so lažja dela na kmetih opravljali tudi otroci, ki jih tudi ni bilo malo v vsaki družini.
V Slovenskih Goricah in Prekmurju so že v preteklosti pridelovali veliko buč, ki so jih sejali zato , da so iz semen pridelovali slovito bučno olje, brez katerega si ni mogoče predstavljati nobene solate. Buče so ponavadi sejali kot »vrinjeno« poljščino med posajeni krompir, koruzo in peso za krmljenje prašičem. Še največkrat so jih sejali na robu njiv, da so se buče razraščale v travo, kjer so bile deležne več sonca. Danes buče sejejo kot samostojno poljščino. V Zagajskem Vrhu, ki sodi občino Gornja Radgona, smo na njivi srečali skupino, ki je ročno trebila buče. Buče na 60 arov veliki njivi prideluje kmetija Dirnbek iz Zagajskega Vrha, ki sicer obdeluje 20 ha njiv, v hlevu pa redijo govejo živino in prašiče. Kot so nam povedali, se za ročno trebljenje odločijo zato, ker semena sušijo na napravi, ki suši le manjšo količino semena. Pri trebljenju buč jim radi pomagajo prijatelji in otroci. Kot so povedali, jim je to nekako druženje, kakršnega so ob ročnih poljskih delih doživljali v preteklosti. Ko semena posušijo, »gredo na oljovo«, kot rečejo pridelavi olja v oljarnah. Olje pridelujejo po potrebi, da se ne bi pokvarilo, večkrat letno.
Naj zabeležimo še eno zanimivost iz preteklosti. Tedaj so buče zvozili na domače kmečko dvorišče, kjer so jih trebili. Trebili so jih pozno v jesen, saj so »kopaje«, to so otrebljene bučne polovice, krmili prašičem in goveji živini. Na ta način so prihranili nekaj krme za zimo.