Država »ubija« naše gozdove!
- 04.06.2015
Branko Žurman je prepričan, da naše največje bogastvo - gozdovi Slovenije umirajo. Če ne bo pomlajevanja, bomo ostali brez gozdov, saj „brez setve ne bo žetve“, je prepričan Žurman.
Gornja Radgona - Slovenija je dežela gozdov, saj pokrivajo 58,5 % naše domovine. Po gozdnatosti smo na tretjem mestu v EU, za Švedsko in Finsko. Kar 1.185.169 ha gozdov pokriva skoraj tri petine površine države. Pretežni del slovenskih gozdov je v območju bukovih, jelovo-bukovih in bukovo-hrastovih gozdov (70 %), ki imajo razmeroma veliko proizvodno sposobnost. Žal pa, po prepričanju znanega gozdarja in gozdnega posestnika iz Negove pri Gornji Radgoni, Branka Žurmana, država nikakor ne najde prave formule za ohranitev našega največjega bogastva-gozdov, in s tem tudi obogatitev proračuna države in lastnikov gozdov.
Po njegovem gozdarstvo v Sloveniji, že 23 let samo propada, to pa najbolj občutijo gozdni posestniki ob razvrednotenih cenah lesa. In kje so vzroki? „Teh je več“, pravi Žurman in nadaljuje: „Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo skupaj – to ne gre in ne bo šlo. Kmetijci ne bodo nikdar mogli deliti pametnih nasvetov gozdarjem in obratno. Gozdarji bi morali biti samostojnejši in za rezultate svojega dela odgovarjati, ne pa se skrivati za kmetijsko panogo. Vodilni možje na gozdarstvu so popolnoma odpovedali. Namesto, da bi našo edino najbogatejšo naravno surovino–les plemenitili, so nekje skriti in se gredo gasilce, kjer gasijo gozdarsko požarišče. Močni pa so pri neumni birokraciji, kjer gozdne posestnike mučijo z evidenčnimi listi in prevoznicami, iste podatke pa imajo na voljo pri svoji uradni gozdarski službi, saj je odkazilo dreves v Sloveniji obvezno. In te evidence bi naj pripomogle k zmanjšanju nedovoljenega poseka lesa?! Sosedje iz Avstrije se naši neumnosti samo smejijo. Žal pa te moderne »novosti« plačujemo davkoplačevalci, čeprav imamo vsak dan manj denarja v žepu“.
Naš sogovornik je izpostavil tudi zanimiv, a resničen dogodek izpred 13 let, ko je vodjo gozdnogospodarskega območja prosil, da mu organizira gozdarskega študenta, ki bi za diplomsko nalogo z njegovo pomočjo spremljal škode po divjadi v slovenjegoriških gozdovih. „Pa se je samo nasmejal, rekoč: Pa kje živiš, danes vsi diplomske naloge prepišejo! In kdo je krivec za nedelo? Študentje ali mentorji?“ se sprašuje Žurman, ki je prepričan, kako je Sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč v gozdarstvu popolnoma nepotreben in povzroča samo dodatne stroške. „Z gozdnimi zemljišči se naj ukvarjajo gozdarji, ki edini poznajo dejansko situacijo na terenu in si mimogrede zaslužijo tudi večje pristojnosti. Gozdarji pa naj tudi sami kot državni uslužbenci prodajajo les iz državnih gozdov, saj so za te naloge usposobljeni. Inšpektorji in drugi kontrolni organi pa naj kontrolirajo njihovo poštenje pri delu, kar sploh ni težko. Pa ne bo potrebno nobenega dodatnega posrednika, kot se govori o državnem podjetju za prodajo lesa. Pametne izvajalce pa bodo že poiskali po tržni logiki. Izvajalci del bodo opravljali samo storitev poseka in spravila lesa. Sedanji koncesionarji skoraj zastonj dobijo državni les in si polnijo privatne žepe. Ne čutijo nobene potrebe za posodobitev lesnih obratov, ki so ponekod še na srednjeveškem nivoju. Slikovito je ne dolgo tega opisal delo današnjih gozdarjev kolega iz okolice Snežnika, ki je rekel: Če bi sedanjo sliko v gozdovih videli gozdarji pred več desetletji, bi nas vse postrelili!“ razlaga Branko Žurman.
Negovčan je prepričan, da bi lesno predelovalno verigo v Sloveniji morali organizirati gozdarji, kot to poudarja tudi prof. dr. Franc Pohleven, mednarodna avtoriteta s področja lesarstva. Slednji namreč razlaga o izjemni priložnosti, ki jo ima Slovenija v primerjavi z drugimi državami - če bi se znali ustrezno organizirati in upoštevati trajnostno ravnanje z gozdovi. „Žal ga nihče noče ali ni sposoben poslušati. Brez skupnega nastopa od nege mladega gozda do končnega produkta za trg ne bo nobenega pametnega uspeha. Saj ni treba odkrivati tople vode, poglejmo malo v sorodno Avstrijo. Odgovorni naj poiščejo ljudi – gozdarje, ki so pripravljeni delati pošteno in po naravnih zakonitostih! Če se to ne bo zgodilo, bodo naši nasledniki podedovali namesto visoko kvalitetnih gozdov odločitev politikov, da bo državne gozdove začela prodajati preko slabe banke... In kdo torej ubija naše gozdove – država sama“, je prepričan Branko Žurman.
BREZ SETVE NI ŽETVE!
Gozdar Žurman prav tako prepričan, da država nikakor ne bi smela rezati sredstva za vlaganje v naše odprte gozdove, saj da tukaj ne gre samo za pridelani les, temveč tudi za urejenost, divjad, reševanje vodnih zajetij v naravi ipd. Ko pride lubarad pa je potrebno vlagati v mlade gozdove..., torej „brez setve ne bo žetve“. In ker to vedo že vsi kmetje, je po njegovem zadnji čas, da to spoznajo tudi tisti, ki sprejemajo gozdarske odločitve. „V gozdovih je to še bolj pomembno, saj mine med pomlajevanjem gozda do končnega poseka več desetletij. In če vsaj prvih deset let mlademu gozdu ne bomo v začetku pomagali, bomo na koncu na en hektar namesto 100 kubikov najboljše hlodovine, posekali le kakšno desetino. Prvi korak k temu je zmanjšati administracijo (ne revirnih gozdarjev) in poslati gozdarje v gozdove, da bodo ustvarjalno delali na terenu. Diplomske naloge pa morajo narediti študenti z mentorjem na terenu“, razlaga Žurman in se sprašuje: Kje so gozdarji, kot je bil prof. dr. Mlinšek?
V SLOVENIJI NAD 330 MILIJONOV KUBIKOV LESA!
Pred katastrofalnim lanskim ledolomom, je bila lesna zaloga slovenskih gozdov, po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) 330.982.374 kubičnih metrov oziroma 279,27 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je bil 46,43 %, listavcev pa 53,57 %. V slovenskih gozdovih priraste letno 8.117.325 kubičnih metrov lesa ali 6,85 kubičnih metrov na hektar. V zadnjih nekaj letih se v slovenskih gozdovih poseka od 3,0 do 3,7 milijonov kubičnih metrov dreves letno, od tega 60 % iglavcev in 40 % listavcev. V letu 2010 pa je npr. bilo v slovenskih gozdovih skupno posekano 3.374.137 m3 dreves, od tega 1.808.066 m3 iglavcev in 1.566.071 m3 listavcev... Vse so to zavidanja vredni kazalci, in to svoje bogastvo bi morali varovati vsaj tako kot doslej.
Žal pa temu ni tako, na kar poleg ZGS, še posebej opozarjajo sami gozdarji, ki so še najbolj povezani z gozdom. Sami so prepričani, da država s svojim mačehovskim odnosom želi resno ogroziti še edino netajkunizirano bogastvo v Sloveniji, torej gozd. Revirni gozdarji opozarjajo, da se z gozdovi ne da upravljati iz pisarn, temveč moraš biti na terenu, na stezi, v gozdu, med ljudmi – lastniki gozdov , med divjadjo, kmetovalci, ki jim divjad morebiti povzroča škodo.
VSAK PETI SLOVENEC (SO)LASTNIK GOZDA
Slovenske gozdove, poleg naravnih ujm (veter, žled, sneg), v zadnjih letih ogrožajo predvsem insekti (v glavnem podlubniki), ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek, ki predstavlja povprečno tretjino celotnega poseka in se v različnih letih giblje med 19 % in 45 % celotnega poseka. Tako stanje zmanjšuje delež potrebnih negovalnih sečenj in s tem načrtno gospodarjenje z gozdovi, hkrati pa zmanjšuje bioekološko stabilnost gozdov. V Sloveniji je 74 % gozdov v zasebni lasti, 26 % gozdov pa je v lasti države in občin. Večje in strnjene gozdne posesti državnih gozdov omogočajo kakovostno strokovno gospodarjenje. Zasebna gozdna posest je zelo razdrobljena, saj povprečna posest obsega okoli 2,5 ha in še ta je nadalje razdeljena na več med seboj ločenih parcel. Za veliko večino teh posesti gozdovi niso gospodarsko pomembni. Zasebna gozdna posest se še naprej deli, saj se povečuje število lastnikov gozdov. Po zadnjih podatkih je tako v Sloveniji že 313.000 (s solastniki celo 461.000, torej praktično vsak četrti odrasli Slovenec) gozdnih posestnikov. Takšna velika razdrobljenost, število lastnikov in solastnikov gozdov, otežuje strokovno delo in optimalno izrabo lesa v zasebnih gozdovih.
Po njegovem gozdarstvo v Sloveniji, že 23 let samo propada, to pa najbolj občutijo gozdni posestniki ob razvrednotenih cenah lesa. In kje so vzroki? „Teh je več“, pravi Žurman in nadaljuje: „Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo skupaj – to ne gre in ne bo šlo. Kmetijci ne bodo nikdar mogli deliti pametnih nasvetov gozdarjem in obratno. Gozdarji bi morali biti samostojnejši in za rezultate svojega dela odgovarjati, ne pa se skrivati za kmetijsko panogo. Vodilni možje na gozdarstvu so popolnoma odpovedali. Namesto, da bi našo edino najbogatejšo naravno surovino–les plemenitili, so nekje skriti in se gredo gasilce, kjer gasijo gozdarsko požarišče. Močni pa so pri neumni birokraciji, kjer gozdne posestnike mučijo z evidenčnimi listi in prevoznicami, iste podatke pa imajo na voljo pri svoji uradni gozdarski službi, saj je odkazilo dreves v Sloveniji obvezno. In te evidence bi naj pripomogle k zmanjšanju nedovoljenega poseka lesa?! Sosedje iz Avstrije se naši neumnosti samo smejijo. Žal pa te moderne »novosti« plačujemo davkoplačevalci, čeprav imamo vsak dan manj denarja v žepu“.
Naš sogovornik je izpostavil tudi zanimiv, a resničen dogodek izpred 13 let, ko je vodjo gozdnogospodarskega območja prosil, da mu organizira gozdarskega študenta, ki bi za diplomsko nalogo z njegovo pomočjo spremljal škode po divjadi v slovenjegoriških gozdovih. „Pa se je samo nasmejal, rekoč: Pa kje živiš, danes vsi diplomske naloge prepišejo! In kdo je krivec za nedelo? Študentje ali mentorji?“ se sprašuje Žurman, ki je prepričan, kako je Sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč v gozdarstvu popolnoma nepotreben in povzroča samo dodatne stroške. „Z gozdnimi zemljišči se naj ukvarjajo gozdarji, ki edini poznajo dejansko situacijo na terenu in si mimogrede zaslužijo tudi večje pristojnosti. Gozdarji pa naj tudi sami kot državni uslužbenci prodajajo les iz državnih gozdov, saj so za te naloge usposobljeni. Inšpektorji in drugi kontrolni organi pa naj kontrolirajo njihovo poštenje pri delu, kar sploh ni težko. Pa ne bo potrebno nobenega dodatnega posrednika, kot se govori o državnem podjetju za prodajo lesa. Pametne izvajalce pa bodo že poiskali po tržni logiki. Izvajalci del bodo opravljali samo storitev poseka in spravila lesa. Sedanji koncesionarji skoraj zastonj dobijo državni les in si polnijo privatne žepe. Ne čutijo nobene potrebe za posodobitev lesnih obratov, ki so ponekod še na srednjeveškem nivoju. Slikovito je ne dolgo tega opisal delo današnjih gozdarjev kolega iz okolice Snežnika, ki je rekel: Če bi sedanjo sliko v gozdovih videli gozdarji pred več desetletji, bi nas vse postrelili!“ razlaga Branko Žurman.
Negovčan je prepričan, da bi lesno predelovalno verigo v Sloveniji morali organizirati gozdarji, kot to poudarja tudi prof. dr. Franc Pohleven, mednarodna avtoriteta s področja lesarstva. Slednji namreč razlaga o izjemni priložnosti, ki jo ima Slovenija v primerjavi z drugimi državami - če bi se znali ustrezno organizirati in upoštevati trajnostno ravnanje z gozdovi. „Žal ga nihče noče ali ni sposoben poslušati. Brez skupnega nastopa od nege mladega gozda do končnega produkta za trg ne bo nobenega pametnega uspeha. Saj ni treba odkrivati tople vode, poglejmo malo v sorodno Avstrijo. Odgovorni naj poiščejo ljudi – gozdarje, ki so pripravljeni delati pošteno in po naravnih zakonitostih! Če se to ne bo zgodilo, bodo naši nasledniki podedovali namesto visoko kvalitetnih gozdov odločitev politikov, da bo državne gozdove začela prodajati preko slabe banke... In kdo torej ubija naše gozdove – država sama“, je prepričan Branko Žurman.
BREZ SETVE NI ŽETVE!
Gozdar Žurman prav tako prepričan, da država nikakor ne bi smela rezati sredstva za vlaganje v naše odprte gozdove, saj da tukaj ne gre samo za pridelani les, temveč tudi za urejenost, divjad, reševanje vodnih zajetij v naravi ipd. Ko pride lubarad pa je potrebno vlagati v mlade gozdove..., torej „brez setve ne bo žetve“. In ker to vedo že vsi kmetje, je po njegovem zadnji čas, da to spoznajo tudi tisti, ki sprejemajo gozdarske odločitve. „V gozdovih je to še bolj pomembno, saj mine med pomlajevanjem gozda do končnega poseka več desetletij. In če vsaj prvih deset let mlademu gozdu ne bomo v začetku pomagali, bomo na koncu na en hektar namesto 100 kubikov najboljše hlodovine, posekali le kakšno desetino. Prvi korak k temu je zmanjšati administracijo (ne revirnih gozdarjev) in poslati gozdarje v gozdove, da bodo ustvarjalno delali na terenu. Diplomske naloge pa morajo narediti študenti z mentorjem na terenu“, razlaga Žurman in se sprašuje: Kje so gozdarji, kot je bil prof. dr. Mlinšek?
V SLOVENIJI NAD 330 MILIJONOV KUBIKOV LESA!
Pred katastrofalnim lanskim ledolomom, je bila lesna zaloga slovenskih gozdov, po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) 330.982.374 kubičnih metrov oziroma 279,27 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je bil 46,43 %, listavcev pa 53,57 %. V slovenskih gozdovih priraste letno 8.117.325 kubičnih metrov lesa ali 6,85 kubičnih metrov na hektar. V zadnjih nekaj letih se v slovenskih gozdovih poseka od 3,0 do 3,7 milijonov kubičnih metrov dreves letno, od tega 60 % iglavcev in 40 % listavcev. V letu 2010 pa je npr. bilo v slovenskih gozdovih skupno posekano 3.374.137 m3 dreves, od tega 1.808.066 m3 iglavcev in 1.566.071 m3 listavcev... Vse so to zavidanja vredni kazalci, in to svoje bogastvo bi morali varovati vsaj tako kot doslej.
Žal pa temu ni tako, na kar poleg ZGS, še posebej opozarjajo sami gozdarji, ki so še najbolj povezani z gozdom. Sami so prepričani, da država s svojim mačehovskim odnosom želi resno ogroziti še edino netajkunizirano bogastvo v Sloveniji, torej gozd. Revirni gozdarji opozarjajo, da se z gozdovi ne da upravljati iz pisarn, temveč moraš biti na terenu, na stezi, v gozdu, med ljudmi – lastniki gozdov , med divjadjo, kmetovalci, ki jim divjad morebiti povzroča škodo.
VSAK PETI SLOVENEC (SO)LASTNIK GOZDA
Slovenske gozdove, poleg naravnih ujm (veter, žled, sneg), v zadnjih letih ogrožajo predvsem insekti (v glavnem podlubniki), ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek, ki predstavlja povprečno tretjino celotnega poseka in se v različnih letih giblje med 19 % in 45 % celotnega poseka. Tako stanje zmanjšuje delež potrebnih negovalnih sečenj in s tem načrtno gospodarjenje z gozdovi, hkrati pa zmanjšuje bioekološko stabilnost gozdov. V Sloveniji je 74 % gozdov v zasebni lasti, 26 % gozdov pa je v lasti države in občin. Večje in strnjene gozdne posesti državnih gozdov omogočajo kakovostno strokovno gospodarjenje. Zasebna gozdna posest je zelo razdrobljena, saj povprečna posest obsega okoli 2,5 ha in še ta je nadalje razdeljena na več med seboj ločenih parcel. Za veliko večino teh posesti gozdovi niso gospodarsko pomembni. Zasebna gozdna posest se še naprej deli, saj se povečuje število lastnikov gozdov. Po zadnjih podatkih je tako v Sloveniji že 313.000 (s solastniki celo 461.000, torej praktično vsak četrti odrasli Slovenec) gozdnih posestnikov. Takšna velika razdrobljenost, število lastnikov in solastnikov gozdov, otežuje strokovno delo in optimalno izrabo lesa v zasebnih gozdovih.
Zadnje novice
