Po desetih letih „priprav“ sta prijatelja Janez in Jože, z mlajšima pomočnikoma pripravila zanimivo potepanje po Slovenskih goricah in Halozah, ki sta ga poimenovala „Haloze 2010 – nazaj do korenin“ Prve dni letošnjega septembra in novega šolskega leta, sta še posebej zaznamovala tudi prijatelja, upokojeni kriminalist in kovač konjev, Janez Karo iz Voličine in Jože Šilak iz Zgornjega Dupleka. Kot ljubitelja in poznavalca konj, s katerimi se ukvarjata tudi profesionalno, sta se namreč odločila za posebej zanimivo potepanje po Slovenskih goricah in Halozah, z omenjenimi plemenitimi živalmi. In v treh dneh sta, skupaj s „pomočnikoma“ Mojco Gorjup in Gregorjem Polancem, prepotovala skupaj približno 115 kilometrov, s tem, da sta Janez in Gregor lepote Slovenskih goric in Haloz, od Voličine in Dupleka, čez Vurberk in Juršince, Dornavo in Moškanjce, do Borla, Zavrča in Turškega Vrha, in nazaj čez Cirkulane, Videm, Hajdino in Ptuj, pa ob Dravi do Vurberka, občudoval s konjskega hrbta, kot jahača, Jože in Mojca pa sta ju spremljala v kočiji, oziroma na posebnem vozu, kjer so bile tudi mnoge potrebščine za potepanje, in katerega sta vlekla prekrasna vročekrvna žrebca.
Vse skupaj se je sicer začelo sredi prejšnjega tedna, v sredo, 1. septembra, zgodaj popoldan, pod gradom Vurberk, pa po prekrasnih Slovenskih goricah, mimo Destrnika, Janežovcev, Kicarja, Pacinja, Mostja, do Juršincev, kjer so na Turistični kmetiji Toplak v Juršincih najprej poskrbeli za konje, nato pa uživali v domačih dobrotah, in prenočili. Naslednji dan, v četrtek, je sledilo potepanje od Juršincev, mimo Dornave in Moškanjcev do grada Borl, in nato do Zavrča in Turškega Vrha, kjer je prenočevanje na Kmetiji Križnjak. Omenjena turistična kmetija slovi tudi po konjereji in prav tam so slovenske misice pred izbiro, na čelu s Sandro Adam, jahale in se razvajale. Zadnji dan, v petek, pa je bil zaključek nadvse zanimivega potepanja, in sicer zvečer pod gradom Vurberk. Pred tem pa so „karavano“ lahko pozdravili v Turškem Vrhu, Cirkulanah, Vidmu pri Ptuju, Hajdini, Ptuju, in vse ob Dravi do Krčevine in Vurberka.
V času potepanja so Janez, Jože, Mojca in Gregor občudovali marsikaj zanimivega, še posebej pa je bilo lepo na poljih, v vinogradih, sadovnjakih in vrtovih, od koder pridni domačini že pospravljajo sadove narave in svojega dela. Med krajšim spremljanjem vesele in prijetne druščine pa smo tudi sami slišali marsikaj zanimivega o vseh štirih udeležencih. Velika in dolgoletna prijatelja Janez in Jože sta tudi daljša sorodnika, kar sta izvedela potem ko ju je združila ljubezen do konj. Dejansko pa ju povezujejo predniki iz Hajdine pri Ptuju in Stojncev, predvsem skupni dedek Ivan Vaupotič iz Hajdine, ki je že nekoč bil sedlar, torej povezan s konji. Jože trenutno razpolaga s tremi Frizijci in dvema kasačema, ob tem je eden najbolj znanih kovačev, ki skrbijo tudi za „obuvanje konj“ na širše območju Štajerske. Janez, ki je lastnik treh jahalnih konj, pa je med drugim učitelj jahanja, ob tem tudi sam šiva usnjena sedla in popravlja drugo usnjeno opremo za konje. Predvsem pri Vuku na Turškem Vrhu šola Islandske konje in jahače. Ob tem je nekdanji kriminalist tudi terapevt za terapije s konji v konjeniškem centru Voličina. Že desetletje sta se Janez in Jože dogovarjala in „pripravljala“ za tokratno potepanje, do katerega je prišlo šele sedaj, ko je Janez že v pokoju...
Po drugi strani pa sta mlajša spremljevalca Mojca in Gregor prav tako velika ljubitelja konj in jezdeca. Mojca, ki je mimogrede pred nedavnim v Avstraliji magistrirala iz kriminologije in sedaj čaka na zaposlitev, že dobrih 10 let pomaga v hlevu pri Janezu ter tudi jaha njegove konje, Gregor pa je tudi jezdec in „pomočnik“ pri Jožetu.