DVE KOLAJNI ZA SLOVENSKO VOJAŠKO KUHARSKO REPREZENTANCO

Kuharska reprezentanca Slovenske vojske, v postavi: Zvonko Vidovič, vodja, ter člani: Lidija Zebec, Kristjan Pintarič, Avgust Vojsk, Nataša Svenšek in Robert Pavlin, se je s svetovnega prvenstva v kuhanju Expogast, ki ...
Šestčlanska slovenska vojaška kuharska reprezentanca je predstavila sedem menijev, z jedmi značilnimi za vse slovenske pokrajine; Tudi Prekmurska gibanica in bujta repa na svetovnem tekmovanju v Luksemburgu Kuharska reprezentanca Slovenske vojske, v postavi: Zvonko Vidovič, vodja, ter člani: Lidija Zebec, Kristjan Pintarič, Avgust Vojsk, Nataša Svenšek in Robert Pavlin, se je s svetovnega prvenstva v kuhanju Expogast, ki je potekalo v Luksemburgu, vrnila z dvema ekipnima bronastima medaljama. Glede na konkurenco je to odličen dosežek naših fantov in deklet, ki sicer pogosto posegajo pa odličnih rezultatih in tovrstnih tekmovanjih. Eno bronasto medaljo so naši kuharji tokrat prejeli na tekmovanju v pripravi toplega menija za sto oseb v terenski kuhinji, drugo pa za razstavo sedmih menijev, s po tremi vhodi, kjer so predstavili značilne jedi za vse slovenske pokrajine. In med udeleženci je bil tudi Prekmurec Kristijan Pintarič iz Šalamencev, ki nam je nekoliko podrobneje predstavil samo svetovno prvenstvo, ki je tudi največje tovrstno tekmovanje vojaških kuharjev iz celega sveta, ter tudi vse ostalo povezano z omenjenim tekmovanjem.
Naš sogovornik, po vrnitvi iz Luksemburga, Kristijan Pintarič je član slovenske ekipe štiri leta in je edini, ki v Slovenski vojski ne dela v vojaški kuhinji, ampak v skladišču streliva. Kuharske izkušnje si je pred leti nabiral kot kuhar v Murski Soboti, saj je delal, preden se je leta 2003 zaposlil v Slovenski vojski, kot kuhar v hotelih Diana in Zvezda. Še posebej so mu pri tem pomagali nasveti vodij kuhinj, med katerimi je bil tudi znani prekmurski kuhar Branko Časar. »Pred štirimi leti sem se prijavil na razpis za člana slovenske vojaške kuharske reprezentance. Potrebovali so dva nova člana, štirje pa so ostali od prej. Pri tem so nas na Vrhniki ocenjevali tudi člani slovenske nacionalne kuharske reprezentance. Bil sem izbran in od takrat se udeležujem kuharskih vojaških tekmovanj v tujini. Čeprav poklicno nisem več kuhar, še vedno zelo rad kuham in tudi kuhanje pred ocenjevalno komisijo in drugimi ljudmi me nikoli ni motilo. Vedno se potrudim, da je jed čim boljša, pri tem pa je na tekmovanju pomembno poskrbeti tudi to, da je jed na krožniku čim lepšega videza«, razlaga Kristjan
Za tekmovanje v Luksemburgu se je ekipa pripravljala vsak mesec deset dni. Kristjan pravi, da so se kriteriji ocenjevanja vojaških ekip v preteklosti precej razlikovali od kriterijev na tekmovanju nacionalnih in mladinskih kuharskih ekip, zadnja leta pa so ti kriteriji vse bolj podobni. S tem se ne strinja, saj meni, da bi za kuhanje vojaških ekip vseeno moral biti bolj poudarek na kalorični vrednosti jedi in okusu ter ne toliko na videzu jedi. Pri razstavljenih sedmih menijih so predstavljali sedem slovenskih pokrajin, med njimi tudi Prekmurje: »V meni, ki je predstavljal Prekmurje, sem vključil tudi prekmursko gibanico in bujto repo. Seveda pa mora imeti celotna razstava neko zgodbo, celoto, središče. To središče je bilo pri nas ljubljanska pokrajina s svojo kulinariko. Poskrbeli smo, da so bili ti meniji smiselno povezani, in tudi zato smo prejeli bronasto medaljo. Tako na našem tekmovanju kakor tudi na nacionalnih in mladinskih kuharskih tekmovanjih je precejšen poudarek na videzu jedi, tako da mora imeti kuhar tudi občutek za estetiko. Tako so jedi kot umetnine«, pravi Kristijan, ki dodaja, da so vojaške kuhinje tako pri nas kot tudi v drugih bolj razvitih evropskih državah danes precej drugačne od tistih, ki jih poznajo starejše generacije iz časov nekdanje Jugoslovanske vojske. Tudi vojaške kuhinje za teren so dobro opremljene in s primerno ponudbo jedi, ki jih vojaki potrebujejo ob večjih naporih. Med značilnimi slovenskimi jedmi, ki so jih pripravili v Luksemburgu so med drugimi bili tudi: žlikrofi s krompirjevim nadevom; koruzna zlivnaka s skuto; žolca iz drobovine mladega prašiča na solatni posteljici iz rdečega radiča s pestom iz praženih bučnih semen; makova potička za zaljubljene; rižev kipnik z vrtno zelenjavo ipd.
Naš sogovornik tudi pravi, da se bo morda enkrat vrnil v kuharski poklic, žal pa je trenutno v slovenskem gostinstvu in turizmu kuharski poklic premalo cenjen in preslabo plačan, še posebej ob dejstvu, da precej delajo tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih, pa ponoči... S tem pa slovensko gostinstvo in turizem, kot paradni konj gospodarstva, tudi precej izgublja.