Ko smo se nedavno potepali po Benediktu in iskali kaj zanimivega za priljubljen časopis Domače novice, smo se ustavili pri Francu Bratuši v Benediškem Vrhu, sedaj, ko ima Benedikt Ulice, na Breznikovi cesti. Bil je turoben deževni dan, zato sva imela čas za malo daljši pogovor. Pravzaprav sva obujala spomini izpred 56 let, ko sva se prvič srečala kot vojaka v vojaški kasarni v Ribnici. Kot »stari fotograf«, sem seboj prinesel slike iz tistega obdobja, ki sem jih fotografiral kot vojak fotogrametrista. Na njih sva obujala »vojaške« spomine in imena vojakov, s katerimi sva tedaj tri mesece v »nastavnem centru« živela v isti kasarni in isti sobi, kjer je spalo 50 vojakov v vojaških nadstropnih posteljah. Tu sva se po treh mesecih »nastave« razšla, jaz v Užičko Požego v Srbiji, Franček pa v Kiseljak v Bosni. Naj bo tega vojaškega uvoda dovolj.
Povejmo rajši kaj o delavnem Frančeku, tako ga kličejo, ter o njegovem delu. Rodil se je 1937. leta v Mariboru in živel s staršema v Benediškem Vrhu. Osnovno šolo je obiskoval v Benediktu, kjer je bil ravnatelj Jože Merdavs. Kot mnogi v tistem času, je po končani šoli iskal zaposlitev. Ker je čutil posebno nagnjenje do tesarskega poklica, se je predal temu poklicu. Čeprav se ni nikoli učil tega polica, je bil odličen tesar. Tesarskega znanja se je priučil pri bratu Jožetu, ki je tri leta starejši in se je tesarstva izučil pri tesarskem mojstru Francu Dajčmanu v Benediktu. Prvo zaposlitev je našel v podjetju Remont Lenart, nato je 24 let delal pri gradbenem podjetju Janeza Erjavca, očeta direktorja Pomurskega sejma Janeza Erjavca, nato 6 let v Centrovodu, kjer se je upokojil. Ob zaposlitvi je doma gradil dom, ki sta ga gradila z že pokojno ženo Elizabeto. Gradila sta ga na 3 ha veliki posesti, ki sta jo kupila nedaleč od Frančkovega doma. Franček, se je poročil preden je šel k vojakom. V zakonu sta se mu rodila sin Alojz in hčerka Vera, ki sta si ustvarila družini in uredila domove. Razveseljujejo ga štirje vnuki in dva pravnuka. Čeprav v hiši živi sam, ni osamljen, saj ima ob njegovi hiši hišo hčerka, le nekaj sto metrov od nje pa sin. Kot pravi je srečen, da hčerka skrbi, da ni lačen. Nekoč je bila pri hiši živina, sedaj pa le prašiči za domačo potrebo in kokoši.
Ob ogledu njegove domačije, smo zaznali, da Franček ni samo tesar, pač pa pravi »tauzenkunstler«. Joj, koliko postrojenja je nastalo izpod njegovih rok. Rečemo lahko, da je pravi inovator. Med tem sta dve žagi za žaganje lesa, desk in tramov, ki jih je postavil v posebnem poslopju. Toliko orodja včasih nismo imeli v tovarni, kot ga ima naš sogovornik. »Če hočeš kaj ustvariti, moraš imeti potrebno orodje in naprave. Včasih je bilo električno orodje drago, danes pa ni tako. Z njim sem si olajšal delo, zato sem ga tudi kupoval,« je dejal naš sogovornik. Franček ni samo specialist za obdelavo lesa, zna tudi narediti kaj iz kovine. Tako v njegovi prostorni delavnici najdemo varilne aparate, brusilne stroje, kovaško ognjišče, nakovalo in še mnoge reči. Seveda delavnica ni brez »hoblpanaka«, ki mu služi pri izdelavo drobnih lesenih izdelkov, kot so "štili" za kmečka orodja. Ja, tudi te izdeluje. Skoraj ni mogoče verjeti, da se je lotil tudi napeljave in montaže vodovoda, ki jih je zgradil pri mnogih okoliških hišah. Ob pogledu na vse kar stoji na posesti, kaj je v svojem življenju ustvaril, na deželi so rekli pripravil, razmišljamo, koliko truda je vložil v vse to. Kot pravi, je bil to del njegovega življenja. Pri tem ni pozabil povedati, da mu je bila pri tem vseskozi v pomoč žena, ki je skrbela za dam in družino, da se je lahko predal svojemu delu in ustvarjanju.