Nadvse veselo in prijetno je bilo ob radgonskem gradu, kjer je nekoč bila OŠ Gornja Radgona, ter v gostišču Mencinger v Črešnjevcih, kjer so se srečali nekdanji osmošolci, ki so šolske klopi zapustili davnega leta 1963, sami pa so izvirali s širšega območja nekdanje velike občine Gornja Radgona in tudi iz Radencev. Srečanja, ki ga je pripravila „sošolka“ Marica Firšt, se je od 64, kolikor jih je v dveh oddelkih v omenjeni generaciji končalo osnovno šolo, udeležila slaba polovica učencev. Kar nekaj nekdanjih sošolcev in sošolk, ni več med živimi, in tudi slednjih so se ob tej priložnosti spomnili. Razen tega žalostnega trenutka je tokratno srečanje v celoti bilo nadvse prisrčno, saj se mnogi niso videli veliko let, čeprav se generacija sedaj srečuje vsako leto, in sicer vedno prvo soboto v juniju. In tudi ob tokratnem snidenju in obujanju spominov med nekdanjimi sošolci, je kanila marsikatera solza.
Poleg edine učiteljice – razredničarke enega izmed razredov, v tisti generaciji med leti 1955 in 63, Jelke Kraner, je udeležence srečanja priložnostno obdaril in pozdravil tudi aktualni ravnatelj OŠ Gornja Radgona Dušan Zagorc, ki je dedkom in babicam, med drugim, predstavil današnjo šolo. Zgodovinar, dr. Ivan Rihtarič pa nam je povedal, da so sami prva tri leta obiskovali „spodaj“ v nekdanji OŠ dr. Janka Šlebingerja, od tretjega do osmega pa v gradu na vrhu radgonskega hriba. Spomnil se je tudi, da je v tistem času osrednja osebnost radgonskega šolstva in tudi kulture bil njihov ravnatelj Manko Golar.
Še posebej prisrčno je bilo na osrednjem delu in zaključku srečanja, ki je potekalo v gostišču „Mencinger“ v Črešnjevcih, kjer so jim postregli z izbranimi jedmi in odlično kapljico, zlasti zanimiva pa je bila izmenjava izkušenj in obujanje spominov. Praktično vsak posameznik je spregovoril tudi nekaj o svojem življenju, tako da so se znova še bolj spoznali. Mimogrede, na srečanje so, poleg iz Gornje Radgone in Radencev ter okolice, prišli udeleženci tudi iz drugih delov Slovenije, ter še iz tujine, kjer pač preživljajo svojo zaslužno pokojnino. „Edino, kar velja in je vredno, je srečanje s prijatelji, sošolci iz otroštva. Čeprav živimo v norem in hitrem času, smo dokazali, kako imamo prav, da pripravljamo ta srečanja, kjer se imamo lepo, ob tem smo tokrat marsikaj pokramljali, obujali spomine, se znova spoznavali. Eni se srečujemo pogosteje, drugi redko, a tokrat smo bili vsi skupaj. Zdravi in veseli smo šli s spomini na preteklost in z veselimi pogledi zrli v prihodnost! Z dobro voljo smo dejansko preživeli lep in nepozaben večer, poln presenečenj, smeha in klepeta“, nam je povedala organizatorica srečanja Marica Firšt, katero zaradi njenega več kot 40 letnega dela v frizerstvu, gotovo vsi poznajo.