Na zlatoporočno slavje, ki je potekalo na Turistični kmetiji Pri Alenki, sta se zlatoporočenca odpeljala z »zlatom« okrašeno kočijo Negova je s svojim znamenitim srednjeveškim gradom, ki se ponaša z največjim in najbolj ohranjenim grajskim obzidjem v Sloveniji, postala priljubljena po grajskih porokah. Tokrat sta svojo 50 letno zakonsko zvestobo v veliki grajski dvorani obnovljenega gradu potrdila Terezija in Janez Mlinarič iz Gornjih Ivanjec pri Negovi. Pred številnimi svati, je civilni zlatoporočni obred, ob pomoči matičarke Jožice Bračko, opravil župan občine Gornja Radgona, sicer tudi poslanec v DZ R Slovenije, Anton Kampuš. Ob tem je dejal, da je sila ponosen, da lahko opravi obred v gradu, katerega je s postavljanjem ostrešja na pogorišču gradu, reševal ženinov oče Jožef Mlinarič, ki je bil tesarski mojster. Po lepem in čustvenem nagovoru, je zakoncema v imenu občine in UE Gornja Radgona izročil zlatoporočno listino, ki ju bo spominjala na ta veliki dogodek v mogočnem negovskem gradu, ki je trdno grajen, kakor je bila trdna njuna 50 letna zakonska zveza.
Iz gradu sta se zalatoporočenca s svati podala k cerkveni poroki v cerkvi Marijinega Rojstva v Negovi, kjer sta tudi pred 50 leti stopila pred oltar. Njun zakon je tedaj blagoslovil tedanji župnik Ivan Granfola. Tokrat je ob zahvalni maši obred opravil sedanji župnik Jože Horvat. Kot je dejal, njuno praznovanje zakonskega zlatega jubileja potrjuje trdnost njune obljube, ki sta si jo izrekla pred Bogom v tej cerkvi pred 50 leti. »Vsi, ki smo tukaj, se z vama veselimo ob tem lepem zlatem zakonskem jubileju, in se Bogu zahvaljujemo, za vajino zdravje in zakonsko zvestobo do groba.« Cerkveno slavje je s petjem popestrila skupin cerkvenih pevcev Fras iz Štajngrove, ter pevke PZ Društva upokojencev Negova Spodnji Ivanjci, pri katerem poje tudi zlata nevesta.
Oba zakonca sta se rodila 1936. leta, Terezija, rojena Borovič, v Gornjih Ivnajcih, kjer vse življenje živi, Janez pa v sosednjih Radvencih. Terezija se je po poroki posvetila gospodinjstvu, družini in obdelavi manjše posesti, Janez pa je s svojim očetom opravljal tesarska dela, pozneje pa se je zaposlil v tovarni anten Elrad v Gornji Radgoni, kjer je dočakal pokoj. V zakonu sta se jima rodila hčerka Mirica in sin Drago, ki sta si ustvarila družini in ju obdarovala z vnukinjami Simono, Sabino in Klavdijo. V veliko zadovoljstvo jima je, da si je sin Drago doma ustvaril družino in postavil nov dom. Terezijin največji konjiček je petje, saj že 60 let poje pri cerkvenem petju. Poje tudi v Pevskem zboru Društva upokojencev Negova-Spodnji Ivanjci.
Zlatoporočenca sta priljubljena med svojimi nedražjimi in tudi sovaščani. Prav ti so jima pripravili več presenečenj. Po kočanih obredih jih je pred cerkvijo čakala zlato okrašena kočija, ki jo je vodil njun sovaščan Robi Ješovnik, s katero sta se popeljala na zaključno slavje, ki je potekalo na Turistični kmetiji Pri Alenki, to je Kaučičevi domačiji, v Gornjih Ivanjcih. Tam so jima mladi sorodniki in drugi pripravili bogat kulturni program. Z novo presenečenje pa je poskrbel Pihalni orkester MOL iz Lenarta, katerega je na gostijo pripeljal njun sosed, Zdenko Bratuša, ki igra v orkestru. Zlatoporočenca sta zaplesala ob glasbi, ki jo je izvajal ansambel Štajerski fakini, iz Spodnjih Ivanjec. Moramo še omeniti, da je za prelepo okrasitev vseh prizorišč zlatoporočnega slavja in »zlate« kočije, poskrbel 77 letni Anton Kramberger iz Radvenc.