Kresovanje na Šlebingerjevem bregu v Gornji Radgoni, ki ima dolgoletno tradicijo, je pravzaprav druženje ljudi, ki živijo v tej mestni ulici. Kresovanje na omenjenem hribčku, se odvija vsako leto okoli 9. maja, ko praznujemo dan zmage, oziroma končanje druge svetovne vojne, in tudi letos, ko smo obeležili 70.letnico osvoboditve, se tradiciji niso izneverili. Vse skupaj se je začelo pred 35 leti, po zaslugi znanega domačina Janeza Šedivya, ki je še danes, ob pomoči drugih, prisoten pri pri organizaciji dogajanja, pravzaprav je še vedno »motor« tega prijetnega srečanja. Kot vsako leto srečanje popestrijo s kresom, ki ga že vrsto let pripravlja še en znani Radgončan Oto Škofič, katerega skupaj z otroci Šlebingerjevega brega tudi prižge.

Tokrat je v kresu simbolično zagorela tudi številka 35, ki jo je izdelal Janez Šedivy. Obiskovalce kresovanja je nagovoril Janez Šedivy, ki je poudaril pomen srečanja, ki so ga prebivalci te ulice sprejeli za svojega. To je način, ko se družijo vse generacije. Janez je skupaj z otroci pripravil tudi kulturni program, v katerem je zaigral na harmoniko, otroci pa so zaplesali. Učenec OŠ Gornja Radgona Matic Hribar pa je prebral prispevek iz kresovanja v letu 2014, ki je bil objavljen v lokalnem štirinajstdnevniku Prepihu. Razumljivo je, da so organizatorji poskrbeli tudi za pijačo in jedačo. Odkar je na Šlebingerjevem bregu doma znani radgonski slaščičar, Hamiti, ki ima v mestu priljubljen lokal Pikapolonica, vsako leto za vse udeležene srečanja podeli »goro« sladoleda.

Tega so zagotovo najbolj veseli otroci. Da je druženje res nekaj prijetnega, dokazuje tudi to, da se ga udeležujejo tudi tisti, ki so živeli v tem naselju in sedaj živijo drugje. Med temi sta tudi Jože in Slavko Kolbl, ki srečanja udeležita vsako leto s svojimi družinami. Srečanje pa tradicionalno »obogatita« z zabojem vinske kapljice in sladkimi dobrotami. Kot so sklenili, to so demokratično potrdili z dvigom rok, bodo srečanje nadaljevali tudi prihodnje. Zanesljivo pa je to srečanje prebivalcev določenega dela naselja v Gornji Radgoni z najdaljšo tradicijo. In lahko bi bili vzor marsikomu, kako je to, ko držimo skupaj...