Ko smo se mudili v Negovi, smo se ustavili pri družini Angele in Antona Ploja, ki sta ena redkih, ki še kmetujeta v središču Negove. Ob tem se nam je ustavil pogled na modro obarvano drevo, to je bila »pozna« sliva, kot pravijo necepljenim slivam, ki zorijo v pozni jeseni. Iz njenih plodov so v preteklosti pridelovali slivovo žganje ali kot so dejali »slivovko«. Bila je zelo cenjena, zato so jo prodajali številnim gostincem, pa tudi prek meje v Avstrijo. Tja so jo prodajali v manjših količinah, saj je bilo dovoljeno potniku ob prehodu meje v Avstrijo pripeljali le liter žganja.
O slivah in kuhanju žganja, rekli so »žgajara«, nam je Angela Ploj povedala: »V preteklosti je bilo okoli hiše in gospodarskih poslopij veliko raznovrstnega sadja. Med tem pa tudi veliko sliv. Mi še jih nekaj imamom tudi danes. Kot vidite so slive letos bogato obrodile. Po pripovedih naših staršev, so slive tako obilno rodile le vsakih 7 let. Tu mislim le na tako imenovane pozne slive. Gojili smo tudi druge vrste sliv, predvsem »prapošnce«. Te imajo okrogle in drobne sadeže ter zorijo mnogo prej. Včasih smo na veliko »žgali«. Žganje smo pridobivali celo iz jabolčnih in vinskih tropin. Danes redki kuhajo žganje in še to le iz sliv. Kot ugotavljam, ljudje žganja ne pijejo več. V preteklosti so ga uživali težaški delavci pred pričetkom del. Rekli so, da je to zdravilo za želodec. Ponujali so ga tudi rokodelcem, ki so prihajali na delo na »štero«, ter koscem, ki so šli zgodaj zjutraj kosit. Uživali so ga tudi drvarji.«