Le dva kilometra od slovenske meje, na Madžarskem, radi pokažejo lovski muzej, kakršnega le redko vidiš; Obiskuje ga čedalje več Slovencev, pa ne le lovcev temveč tudi šolnikov in drugih ljudi Napol naključno srečanje s prijatelji Viktorjem in Andrejem pri Sončnem parku Vivat v Moravskih Toplicah nas je napeljalo, da smo se zapeljali v natanko 15 kilometrov oddaljeno prijetno madžarsko vasico Magyarszombatfa, kjer domuje nenavaden, a izjemno zanimiv in lep lovski muzej, kakršnega ne najdeš povsod. Le dober streljaj od nekdanje železne zavese in mejnega prehoda v Prosenjakovcih, s nam v čudovitem gozdičku, v neokrnjeni naravi, prikaže nekoliko nenavadna hiša z nekaj divjih živali v neposredni bližini. Z ene strani divje svinje, z druge jelen in košuta, pred hiš kurišče za kuhanje bograča, divjačinskega golaža, Silvikinega paprikaša..., vse to pa je bil signal, da tudi v notranjosti ne more biti nič slabega. Še zlasti ob dejstvu, da je iz kuhinje dišalo po samih dobrotah. In dejansko, v petih šestih, ločenih in medsebojno povezanih prostorov, čudovit pogled stotine, če ne tisoče lovskih trofej in mnogih drugih eksponatov povezanih z lovom, divjimi živalmi, lokalnim okoljem in varovanjem narave. Med trofejami pa divjad, ne le iz Madžarske, kjer je največ jelenjadi, srnjadi, divjih prašičev in tudi drobne divjadi, temveč tudi mnoge trofeje iz sosednjih držav, zlasti iz Avstrije, nekdanje SFRJ, Romunije, potem iz številnih afriških držav, ZDA, Kanade ipd.
In gotovo nič nenavadnega ne bi bilo, če nad 90 odstotkov vseh teh trofej ne bi uplenil oz. zbral en sam človek, 67 - letni, nekdanji nogometaš in RTV mehanik Gömbös Matyas, ki se je davnega leta 1968 hudo poškodoval in je šel med lovce. Postal je profesionalni jager in gospodar lovske družine, in takrat se je začela bera lovskih trofej. Nekoč je to bilo lažje, saj ni bilo nobenega nadzora ali omejitev, šele v zadnjih dvajsetih letih se je vse skupaj spremenilo. „V tem času so nastale vse te trofeje, med njimi so tudi jeleni svetovni rekorderji, pa velikanski divji merjasci, zraven pa je tudi šakal, ki je nedavno ustreljen, nikomur pa ni znano kako je prišel na to območje. Zanimiv je tudi velikanski medved iz Romunije, ki ga je ustrelil v Romuniji, pa številne trofeje iz Afrike, ZDA, Kanade“, nam je ob izvrstni domači malici in kapljici, razlagal prijazni gostitelj Matyas, ki pove, da imajo tudi madžarski lovci težave, ker divjad uničuje kmetijske pridelke. In čeprav imajo veliko „električnih pastirjev“ morajo letno kmetovalcem izplačati najmanj 40.000 evrov odškodnin. Prav tako nam Matyas pove, da odlično sodeluje tudi s slovenskimi lovci, na drugi strani državne meje, kar nam je potrdil tudi Štefan Kerčmar iz Zavoda za gozdove RS – Kompas Peskovci, ki je bil tudi naš prevajalec za madžarščino.
Muzej, v najeti hiši, je sicer za javnost odprt od leta 2002, Matyas nam pove, da ga obišče največ Avstrijcev in Slovencev, ki se običajno v naprej najavijo. Zlasti gre za skupine izletnikov, bodisi lovcev ali kakšnih drugih ciljnih skupin, toda zraven so tudi šolniki, ki vse pogosteje obiskujejo omenjeni muzej, kjer dejansko lahko veliko vidiš in doživiš. Obiski so sicer možni tudi brez predhodne napovedi, vsak dan med 10 in 17. uro, razen ponedeljka. Po predhodnem dogovoru obiskovalcem pripravijo tudi domače dobrote. Domači lovci, na čelu z gospodarjem Matyasom, so veseli vsakega obiska. V omenjeni lovski družini, ki se sicer meji z goričkimi lovci, je sicer 36 članov, gospodarijo pa s 7.000 hektarjev lovnih površin, kjer letno iz narave lahko odvzamejo dobrih 100 jelenov in košut ter nekaj srnjadi...
„V časti si štejem in obenem v veselje mi je, da pri nas lahko pozdravim vsakega dragocenega gosta, ki se zanima za edinstvene lepote naše narave. Iskreno upam, da za naše obiskovalce ogled moje razstave ni izguba časa in da bodo razstavo zapustili obogateni z doživetji in spoznanji, ki se bodo v zavesti obiskovalcev usidrali, kot prijeten spomin. Zakaj sem se odločil, da sem za vse življenje spremenil odnos do Örseg – Gre za pokrajino, ki leži na jugozahodnem predelu Madžarske, tik ob tromeji s Slovenijo in Avstrijo, in ki je uspela ohraniti kulturne, etnološke in arhitekturne značilnosti, zgodovinskih obdobij v še neokrnjeni naravni obliki? Tu je pravi zemeljski raj za tiste ljudi, ki ljubijo, spoštujejo in cenijo naravo ter si želijo počitka in brezskrbnega oddiha. Pestrost pokrajine, njeno bogastvo z gozdovi, travniki in potoki ter nenazadnje gostoljubje tu živečih in z naravo povezanih ljudi je edinstven zgled. Čeprav so si prebivalci že od pradavnine svoj kruh služili z vztrajnim in trdim delom, kajti glinena prst ne ustreza poljedelstvu, so najbrž tukajšnji bogati gozdovi v nadomestilo narave tu živečim za nepravičnost“, nam razlaga gostitelj Matyaš.
Poznavalci Örsega namreč pravijo pokrajini „svet smole“, kajti pregovor pravi, da namesto, kjer tu človek brcne v storž, bo zrasel gozd. Torej ni naključje, da gozd ter predelava lesa služita kot vir preživetja. Specialna sestava glinenomogoča tradicionalno umetniško obdelavo v lončarski obrti, ki tudi služi za preživetje ter prehaja iz roda v rod, torej z očetov na sinove. „Počutim se srečnega ker sem se rodil za ta prastari poklic in poslanstvo, ki mu naj popolnjuje srce in dušo, ki ni primerljiv z nobenim drugim poklicem, to je biti lovec. V času opravljanja svojega poklica sem se naučil vrednotiti in spoštovati čudovito darilo življenja, gozd in v njem živeče raznoliko, očarljivo rastlinstvo in živalstvo. Dobrih 40 let dela v lovstvu me je izučilo brezkompromisnega spoštovanja narave, nepogrešljive povezanosti ter soodvisnosti ljudi in narave. Divjad je zaklad gozdov, ki ima v njem prebivališče in zaščito, obenem pa je potrebno posredovanje ljudi, ki ustvarijo in vzdržujejo naravno ravnovesje med njima. Spoštovanje vsega živega je obveza, kot tudi to, da moramo ohraniti vrednote narave za zanamce, da z njimi seznanimo vse tiste, ki so za te vrednote dojemljivi. Navdušenje do narave je le navidez protislovno, saj takrat ko uplenimo divjad skrbimo za vzdrževanje genetskega ravnovesja divjadi, ki živi v naših gozdovih, kar pa je neizogibno, saj bi se brez tega porušilo ravnovesje“, dodaja naš gostitelj, ki vsem obiskovalcem predstavlja svoje trofeje, ki pa niso vse kapitalne. Mnoge med njimi so redkost in odstrel slednjih je bil potreben zaradi kakovosti staleža ali pa prenatrpanosti življenjskega prostora. „Ali lahko kot lovec dam večjo, poslednjo čast uplenjeni divjadi, kot da ohranim njihove trofeje in jih razstavim kot pravi zaklad? Mislim, da moje življenje kot lovec da odgovor na to vprašanje. Želim, da bi si obiskovalci razstavo ogledali v znamenju teh misli in ob tem spoštovali naše poslanstvo varuhov narave in okolja“, nam še pove prijazni madžarski gostitelj Gömbös Matyas.