PREDSTAVILI SO KNJIGO: LENART ZA JUTRI!
- 18.07.2010
Na desetine predstavnikov strokovne javnosti, domačinov in gostov se je, v prostorih Centra slovenskih goric v Lenartu, udeležilo predstavitve zanimive knjige, pod naslovom: Lenart za jutri. V knjigi, ki je ...
Lenart med leti 1196 – 1989 in 2010; Kakšno naj bi v bodoče bilo najmlajše slovensko mesto?
Na desetine predstavnikov strokovne javnosti, domačinov in gostov se je, v prostorih Centra slovenskih goric v Lenartu, udeležilo predstavitve zanimive knjige, pod naslovom: Lenart za jutri. V knjigi, ki je namenjena tako strokovni kot laični javnosti in vsem Lenarčanom, zlasti pa tisti, ki so odgovorni za bodočnost najmlajšega slovenskega mesta, trinajst avtorjev podrobno razmišlja o različnih področjih življenja. Med njimi je kar nekaj domačinov iz Lenarta ali pa so tam bili vsaj rojeni, mnogi so doktorji znanosti, vsi skupaj pa si izjemno pomembne osebnosti, kar pomeni, da ima knjiga, natisnjena na dobrih sto strani, z veliko slikovnega kradiva, ima svojo težo. To še posebej ob dejstvu, da so knjigo pisali strokovnjaki z različnih področjih, ki to območje odlično poznajo. In tako je vsak izmed avtorjev, ki so svoje prispevke napisali brez honorarja, dal knjigi svoj pečat.
Uvodnik v knjigo so napisali, predsednik Državnega zbora, dr. Pavle Gantar; aktualni predsednik Sveta KS Lenart in član občinskega sveta občine Lenart, Janez Erjavec; ter bivša predsednica skupščine občine Lenart, Vida Šavli. Zgodovino Lenarta je predstavil dr. Marjan Toš, s Pokrajinskega muzeja Maribor, arhitekturo pa dr. Borut Juvanec z Univerze v Ljubljani. Kulturno preteklost, sedanjost in prihodnost sta opisali: profesorica sociologije in pedagogike Breda Rakuša Slavinec, z Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS, in lenarški župnik ter dekan Martin Bezgovšek. Mag. Slavko Lapajne z Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor piše o okolju, dr. Tomaž Tollazzi in dr. Marko Renčelj, z Univerze Maribor, pa podrobno opisujeta promet. O lenarškem gospodarstvu razglabljata mag. Mojca Letnik iz družbe Saubermacher Slovenija ter Milan Repič (Žipo Lenart), odsev pa je podal dr. Domen Zupančič.
Na predstavitvi knjige, kjer so za glasbeni utrinek poskrbeli člani vokalne skupine Sonce, in katero je povezoval Stane Kocutar, so avtorji spregovorili o „svojih“ področjih. Sama knjiga je nekako neposredno povezana z dvema prelomnima momentoma iz zgodovine Lenarta, in sicer 17.6.1196, ko se Lenart prvič omenja, ter 28.11.1989, ko je Lenart postal mesto. „V dobrih 800 letih je Lenart dosegel mnoge mejnike, ki so zaznamovali dogajanje v tem prostoru. Menjavali so se lastniki in gospodarji, posledice pa se čutijo še danes. Krajevna skupnost Lenart, v kateri je dolga leta deloval tudi mestni odbor, je bolj kot občinska uprava in občinski svet, povezana s problemi in načrti mesta in je lahko pomembna opora pri načrtovanju razvoja in reševanju tekočih problemov... Zato smo se v KS Lenart odločili soočiti z vizijo prihodnosti Lenarta. Sama knjiga Lenart za jutri, je večletno delo številnih avtorjev in nanj smo lahko ponosni“, je med drugim dejal gostitelj dogodka, predsednik KS Lenart, Janez Erjavec. Dodal je, kako so vse generacije naredile veliko za Lenart, še posebej so veliko delale zadnje generacije, ki so naredile veliko dobrega, a tudi nekaj napak.
Znana Lenarčanka Vida Šavli se je s ponosom spomnila leta 1989, ko je bilo naselje Lenart razglašeno za mesto, ki je dobilo svoj grb in svojo zastavo. Bila je prva predsednica skupščine občine najmlajšega slovenskega mesta, prvi mestni odbor pa je vodil Janez Erjavec. Razglasitev Lenarta za mesto je opravil takratni predsednik Skupščine SR Slovenije, Miran Potrč. „Zavedali smo se prednosti neokrnjenega, lepega podeželja, prijaznih ljudi ter mnogih naravnih in kulturnih danosti“, je dejala Šavlova, zgodovinar, dr. Marjan Toš pa je dodal, kako se Lenart prvič omenja leta 1215, cerkev v njem pa leta 1196. „Lenart je bil povzdignjen v trg leta 1332, za mesto pa 657 let pozneje. Prvotno je bil Lenart last deželnih knezov, potem pa od leta 1227 do konca fevdalne dobe podložen bližnji hrastovški graščini. Na začetku 20. stoletja je bil Lenart lep primer kraja, v katerem so potekali zanimivi narodnostni boji med Nemci in Slovenci. Na zunaj je sicer kazal nemško lice, a je bil povsem slovenski. Za krepitev slovenstva in narodne zavesti je bila zelo pomembna vloga Sokola. V prevratnem obdobju po prvi svetovni vojni je tudi Lenart podprl generala Maistra in njegovo slovensko vojsko v bojih za severno mejo. S hitrim razvojem industrije se je Lenart razvil v gospodarsko – zaposlitveno, upravno – politično in družbeno – kulturno središče osrednjih Slovenskih goric in to vlogo dodobra okrepil v zadnjem desetletju“, je poudaril dr. Toš.
Posebej poetično je svoj odsev v knjigi predstavil arhitekt, dr. Domen Zupančič, ki se je zavzel za nujnost povezave mesta in podeželja. „Lenart je tu – pred očmi. Da bi ga bolje videli, moramo stopiti vstran, recimo na stolp na Zavrhu ali pa na zvonik cerkve sv. Lenarta. Slovenske gorice so mehke obline nabrekle zemeljske skorje, poraščene z gozdovi in z zaselki na robovih vzpetin. Tu so se sile narave umirile, zato so se ljudje naselili za stalno. Postopoma je človek in z njim povezane dejavnosti preoblikoval prostor in ga humaniziral. Slovenske gorice so postale kulturna krajina. Lenart ima možnosti ustvarjanja novih kulturnih vsebin in dogodkov, ki ga dodatno krepijo v smislu svoje mestnosti. Mesto je lahko naselje, ki ima upravne, gospodarske ter politične vzvode, ki določajo način in ritem življenja okoliških naselij. Je pa še nekaj, kar včasih pozabljamo tudi mi načrtovalci, da mesto obstaja zaradi potreb ljudi, ki želijo kaj ustvariti, trgovati ali pa doseči druge višje cilje. Torej ni mesta brez zaledja. Povezava mesto – vas je nujna, meščani nimajo njiv, ne krav ali drugih kmetijskih površin; v mestu uradujejo, delajo, živijo in ustvarjajo dobrine, ki jih na vasi ni...“, je menil dr. Zupančič.
LENART Na poti iz Maribora v Gornjo Radgono ali s Ptuja v avstrijski Cmurek se popotnik rad ustavlja v Lenartu v Slovenskih goricah, ki se iz prijaznega trga razvija v prijetno mestece sredi gričevja. Kot prvo naselje se tod omenja Radehova. Zaradi boljše vodne oskrbe in ugodnejše lege se je naselje preselilo k cerkvi sv. Lenarta, ki so jo sezidali malo odmaknjeno od Radehove in se prvič omenja leta 1196. Pred cerkvijo sta sčasoma nastala tržni prostor in novo naselje lesenih hiš. Sv. Lenart, ki po svojem župnijskem patronu Sv. Lenartu nosi tudi ime, je postal trg že pred letom1332, trške pravice mu je leta 1447 potrdil knez Friderik IV. Trški sodnik se je sicer pojavil že leta 1332, izrecno pa je bil omenjen leta 1528. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem živinskih sejmov, lasten rotovž zgrajen leta 1675 in pred trgom špital ( ustanovljen leta 1625 ). Razvoj trga Sv. Lenart so od 15. stoletja naprej zelo zavrli vpadi Turkov, kužne bolezni in številni požari. Trg je imel po popisu iz leta 1542; 26 družin, leta 1754, 45 hiš in 10 koč, leta 1790 je imel 300 prebivalcev. Zgodovina Lenarta je bila tesno povezana z bližnjim gradom Hrastovec, kateremu so vladale številne premožne rodbine, nazadnje zopet Herbesteini od leta1909 pa vse do konca druge svetovne vojne...
Uvodnik v knjigo so napisali, predsednik Državnega zbora, dr. Pavle Gantar; aktualni predsednik Sveta KS Lenart in član občinskega sveta občine Lenart, Janez Erjavec; ter bivša predsednica skupščine občine Lenart, Vida Šavli. Zgodovino Lenarta je predstavil dr. Marjan Toš, s Pokrajinskega muzeja Maribor, arhitekturo pa dr. Borut Juvanec z Univerze v Ljubljani. Kulturno preteklost, sedanjost in prihodnost sta opisali: profesorica sociologije in pedagogike Breda Rakuša Slavinec, z Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS, in lenarški župnik ter dekan Martin Bezgovšek. Mag. Slavko Lapajne z Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor piše o okolju, dr. Tomaž Tollazzi in dr. Marko Renčelj, z Univerze Maribor, pa podrobno opisujeta promet. O lenarškem gospodarstvu razglabljata mag. Mojca Letnik iz družbe Saubermacher Slovenija ter Milan Repič (Žipo Lenart), odsev pa je podal dr. Domen Zupančič.
Na predstavitvi knjige, kjer so za glasbeni utrinek poskrbeli člani vokalne skupine Sonce, in katero je povezoval Stane Kocutar, so avtorji spregovorili o „svojih“ področjih. Sama knjiga je nekako neposredno povezana z dvema prelomnima momentoma iz zgodovine Lenarta, in sicer 17.6.1196, ko se Lenart prvič omenja, ter 28.11.1989, ko je Lenart postal mesto. „V dobrih 800 letih je Lenart dosegel mnoge mejnike, ki so zaznamovali dogajanje v tem prostoru. Menjavali so se lastniki in gospodarji, posledice pa se čutijo še danes. Krajevna skupnost Lenart, v kateri je dolga leta deloval tudi mestni odbor, je bolj kot občinska uprava in občinski svet, povezana s problemi in načrti mesta in je lahko pomembna opora pri načrtovanju razvoja in reševanju tekočih problemov... Zato smo se v KS Lenart odločili soočiti z vizijo prihodnosti Lenarta. Sama knjiga Lenart za jutri, je večletno delo številnih avtorjev in nanj smo lahko ponosni“, je med drugim dejal gostitelj dogodka, predsednik KS Lenart, Janez Erjavec. Dodal je, kako so vse generacije naredile veliko za Lenart, še posebej so veliko delale zadnje generacije, ki so naredile veliko dobrega, a tudi nekaj napak.
Znana Lenarčanka Vida Šavli se je s ponosom spomnila leta 1989, ko je bilo naselje Lenart razglašeno za mesto, ki je dobilo svoj grb in svojo zastavo. Bila je prva predsednica skupščine občine najmlajšega slovenskega mesta, prvi mestni odbor pa je vodil Janez Erjavec. Razglasitev Lenarta za mesto je opravil takratni predsednik Skupščine SR Slovenije, Miran Potrč. „Zavedali smo se prednosti neokrnjenega, lepega podeželja, prijaznih ljudi ter mnogih naravnih in kulturnih danosti“, je dejala Šavlova, zgodovinar, dr. Marjan Toš pa je dodal, kako se Lenart prvič omenja leta 1215, cerkev v njem pa leta 1196. „Lenart je bil povzdignjen v trg leta 1332, za mesto pa 657 let pozneje. Prvotno je bil Lenart last deželnih knezov, potem pa od leta 1227 do konca fevdalne dobe podložen bližnji hrastovški graščini. Na začetku 20. stoletja je bil Lenart lep primer kraja, v katerem so potekali zanimivi narodnostni boji med Nemci in Slovenci. Na zunaj je sicer kazal nemško lice, a je bil povsem slovenski. Za krepitev slovenstva in narodne zavesti je bila zelo pomembna vloga Sokola. V prevratnem obdobju po prvi svetovni vojni je tudi Lenart podprl generala Maistra in njegovo slovensko vojsko v bojih za severno mejo. S hitrim razvojem industrije se je Lenart razvil v gospodarsko – zaposlitveno, upravno – politično in družbeno – kulturno središče osrednjih Slovenskih goric in to vlogo dodobra okrepil v zadnjem desetletju“, je poudaril dr. Toš.
Posebej poetično je svoj odsev v knjigi predstavil arhitekt, dr. Domen Zupančič, ki se je zavzel za nujnost povezave mesta in podeželja. „Lenart je tu – pred očmi. Da bi ga bolje videli, moramo stopiti vstran, recimo na stolp na Zavrhu ali pa na zvonik cerkve sv. Lenarta. Slovenske gorice so mehke obline nabrekle zemeljske skorje, poraščene z gozdovi in z zaselki na robovih vzpetin. Tu so se sile narave umirile, zato so se ljudje naselili za stalno. Postopoma je človek in z njim povezane dejavnosti preoblikoval prostor in ga humaniziral. Slovenske gorice so postale kulturna krajina. Lenart ima možnosti ustvarjanja novih kulturnih vsebin in dogodkov, ki ga dodatno krepijo v smislu svoje mestnosti. Mesto je lahko naselje, ki ima upravne, gospodarske ter politične vzvode, ki določajo način in ritem življenja okoliških naselij. Je pa še nekaj, kar včasih pozabljamo tudi mi načrtovalci, da mesto obstaja zaradi potreb ljudi, ki želijo kaj ustvariti, trgovati ali pa doseči druge višje cilje. Torej ni mesta brez zaledja. Povezava mesto – vas je nujna, meščani nimajo njiv, ne krav ali drugih kmetijskih površin; v mestu uradujejo, delajo, živijo in ustvarjajo dobrine, ki jih na vasi ni...“, je menil dr. Zupančič.
LENART Na poti iz Maribora v Gornjo Radgono ali s Ptuja v avstrijski Cmurek se popotnik rad ustavlja v Lenartu v Slovenskih goricah, ki se iz prijaznega trga razvija v prijetno mestece sredi gričevja. Kot prvo naselje se tod omenja Radehova. Zaradi boljše vodne oskrbe in ugodnejše lege se je naselje preselilo k cerkvi sv. Lenarta, ki so jo sezidali malo odmaknjeno od Radehove in se prvič omenja leta 1196. Pred cerkvijo sta sčasoma nastala tržni prostor in novo naselje lesenih hiš. Sv. Lenart, ki po svojem župnijskem patronu Sv. Lenartu nosi tudi ime, je postal trg že pred letom1332, trške pravice mu je leta 1447 potrdil knez Friderik IV. Trški sodnik se je sicer pojavil že leta 1332, izrecno pa je bil omenjen leta 1528. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem živinskih sejmov, lasten rotovž zgrajen leta 1675 in pred trgom špital ( ustanovljen leta 1625 ). Razvoj trga Sv. Lenart so od 15. stoletja naprej zelo zavrli vpadi Turkov, kužne bolezni in številni požari. Trg je imel po popisu iz leta 1542; 26 družin, leta 1754, 45 hiš in 10 koč, leta 1790 je imel 300 prebivalcev. Zgodovina Lenarta je bila tesno povezana z bližnjim gradom Hrastovec, kateremu so vladale številne premožne rodbine, nazadnje zopet Herbesteini od leta1909 pa vse do konca druge svetovne vojne...
Zadnje novice
