Pogovarjati se s človekom, ki je kot 14 leten deček pobegnil prek meje v Svet, je pravo doživetje. Delček tega bomo predstavili tudi bralcem. Bralcu se ni treba ustrašiti, če bo pred seboj zagledal malo daljši prispevek, kajti v njem bomo nanizali zanimivo življenjsko zgodbo uspešnega moža Valentina Lubeca, ki izhaja iz Radvenc pri Negovi. Do njega nas je pripeljal Ignac Kralj iz Spodnje Ščavnice znani rejec malih konjičkov ponijev, pri katerem najde Valentin drugi »dom«, ko pride na obisk v svojo ljubljeno domovino Slovenijo.
Z njim smo se srečali, ko se je s svojo sopotnico Marijo in gospodarjem Ignacom Kraljem, hladil v senci kivijevih brad in se odžejal z jabolčnikom ali kot nam je dejal s »kuklo«. Kot je povedal, da mu je to najljubša in najbolj zdrava pijača. Valentin Lubec se je rodil 1940. leta v mlinarski družini Marije in Valentina Lubeca, ki je imela mlin in oljarno na reki Ščavnici v Radvencih. Ob mlinu, imenovali so ga Gulmanov mlin, je imela družina tudi posest na kateri so redili živino ter prašiče. Že kot otrok je delal v mlinu in oljarni, ter si tako pridobival delavne navade. V osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Negovi, je izkazoval svojo bistrost in dosegal dobre šolske ocene. »Moje otroštvo, ki sem ga preživljal v mlinu v Radvencih, se je odvijalo ob delu. Tedaj smo morali otroci, čim smo malo zrasli, prijeti za delo, ki smo ga zmogli. Kot prvo je bila paša živine, pozneje tudi dela na polju in v mlinu. V mlinu, ki ga je poganjalo mlinsko kolo s pomočjo vode iz reke Ščavnice, je bilo vedno dovolj mletja. Ker smo imeli tudi oljarno, je v mlin prihajalo veliko strank. Prav zato mi je kot otroku bilo delo v mlinu nekaj zanimivega. Ker je oče poskrbel za potrebno mlinsko postrojenje, delo ni bilo preveč naporno. Veliko časa sem delal mlinu in na polju zato za učenje ni bilo veliko časa. Vaseno so spomini na te šolske dni nepozabni. Poleti smo hodili v šolo bosi in seveda peš. Peš sem kot šolar hodil z mamo tudi v Maribor. Tudi to je bilo lepo doživetje.«
Življenje v družini se je Valentinu izteklo pri 14 letih. »Priznam! Bil sem živahen deček. Rad sem delal, a sem pričakoval plačilo. Spominjam se, da sem si želel mopeda. Ko je oče prodal bika, ki smo ga redili, sem računal, da mi bo ga kupil. Toda ta denar ni bil namenjen nakupu želenega mopeda. To je bilo tisto, kar me je pognalo v svet. Bil sem užaljen, zato sem sklenil da pobegnem prek meje v Avstrijo.« To je bilo za 14 letnega fanta velik podvig. »Sam ne vem, kako sem zmogel to narediti, saj nisem vedel v kaj se podajam. Nekaj sem slišal o tistih, ki so pobegnili prek meje, toda ti so bili starejši, taki, ki bi morali odditi na služenje vojske. Bilo je v začetku januarja 1954. leta. Zjutraj sem se odpravil peš v Radgono in iz Zg. Grisa opazoval vojake graničarje. Ker sem bil sorazmerno droben, čisto otroški, name niso polagali pozornosti. Približal sem se dvema oboroženima stražarjema in jima dejal, da sta malo nižje od mosta v Muro skočila dva plavalca. Ko sta se nekaj korakov oddaljila stražarskega mesta, da bi videla plavalca, sem preskočil rampo na meji in stekel po mostu proti Avstriji. Slišal sem le povelje stoj in nekaj opozorilnih strelov. Na avstrijski strani so me prijeli policisti in me odpeljali na zaslišanje. Ker sem bil mladoleten, bi me lahko vrnili. Ker sem znal sorazmerno dobro nemško, me je rešilo vrnitve. Poslali so me v zbirno taborišče za begunce iz Jugoslavijev Lipnico. Že po nekaj mesecih sem dobil delo v klavnici v Wildonu, kjer smo dnevno zaklali po 150 do 200 prašičev. Delo je bilo težko, vendar sem ga zmogel. Za to sem mesečno prejemal 800 šilingov. Ko sem si po 5 letih dela prislužil dovolj denarja za pot v Avstralijo sem zaprosil za 3 letno bivanje v Avstraliji in se z letalom iz Münchna, z 250 potniki, vsi so bili Jugoslovani, odpeljal v Sydney, kjer že živim 52 let. Ko sem leta 1960 prišel v Sydney, sem se zaposlil pri gradnji tunela za vodovod. V dveh letih dela s cementom, sem se specializiral za gradnjo s cementom. Ko smo končali predor, sem ustanovil cementarsko podjetje za izgradnjo temeljev za hiše in drugih objektov. Že po 6 mescih je pri meni delalo 16 delavcev. Pozneje smo začeli z dograditvijo objektov na ključ. To so bile predvsem stanovanjske hiše, katere gradnjo je naročala država. Enako tudi stanovanjske bloke. Kot podjetnik sem zgradil 600 hiš in 16 blokov s 50 ali 60 dvosobnimi stanovanje. Vsa dela, ki sem jih opravljal sem po pogodbi sprejemal plačilo od avstralske vlade, ki je opravljena dela sproti poravnavala. Ob gradnji blokov je delalo na gradbišču, ki sem ga prevzel, po 200 delavcev. Določena dela, se pravi elektroinštalacije in vodovod, ter drugo, so pod mojim vodstvom opravljali podizvajalci.«
Ali ste imeli zaposlene tudi Slovence ali Jugoslovane? »Moram reči, da so bili moji delavci v večini Avstralci. To so bili disciplinirani in delavni delavci. Občasno sem zaposlil tudi kakega znanca iz Slovenije. Tako sem Francu Pivaru iz Gornjih Ivanjec pri Negovi v 14 dneh uredil delavno vizo, da je lahko prišel v Avstralijo. Občasno sem ga zaposlil kot urejevalca okolja novozgrajenih objektov. Bil je dober delavec, saj je izhajal iz kmečke družine. Dobiček od gradnje sem vlagal v izgradnjo lastnih hiš. Tako imam sedaj šest hiš, ki jih dajem v najem. Z lastnimi rokami, s krvavimi žulji, sem, to so poročali avstralski časopisi, zgradil hotel, kateremu tam pravijo Taverna hotel. Tudi tega sem dal v najem. Ob tem sem imel veliko željo, da bi imel lastno farmo za govedo. Tako sem najprej kupil farmo s 130 ha nato pa še farmo s 280 ha zemlje.« To je bila za vas nova dejavnost, kako ste obvladali to panogo? »Moj moto je bil, denar ki ga zaslužiš moraš pametno naložiti. V življenju nisem imel nikoli kredita. Slišal sem očeta, ko je dejal: »Dug je vuk«. In tega sem se držal. Sedaj imam ob vsaki farmi zgrajeno hišo v kateri živi družina, ki skrbi za moje govedo. Na obeh farmah redimo v prosti reji okrog 300 govedi. Imamo 60 krav, ki dajejo teleta. Pri nas mlade bikce kastrirajo, da tako hitreje rastejo. Za vseh 60 krav imamo 4 bike, ki po naravni poti plodijo krave. Bike za oplojevanje vsakih 6 let zamenjamo z novimi, ki jih dobimo iz selekcije. Vso govedo, ki jo zredimo na farmi prodamo na japonskem. Sami zase v državni klavnici zakoljemo le po eno govedo. Večji del leta se živina, ki nima hlevov, pase. Za čas, ko ni paše pa pripravimo 300 bal, te tehtajo po 500 kg, silažne krme.«
Znano nam je, da imate radi vašo rodno domovino Slovenijo. »Res je, imamo jo rad. Glejte, od doma sem šel kot otrok. To je najlepše brezskrbno življenje, ko zate skrbijo starši. Šele, ko sem prišel v Svet, sem videl, da mi je bilo doma lepo. Toda življenje je teklo dalje. O vrnitvi nikoli nisem pomišljal. Vedno sem gledal naprej. In življenje je teklo, kot sem ga sam peljal. Ustvaril sem si družino, žena je bila Berlinčanka, in imel 4 otroke. Vesel sem, da sedaj moje podjetje uspešno vodi sin Peter. S sopotnico Marijo iz Sladkega Vrha, sem si ustvaril novo družinsko življenje in z njo uživam že 28 let. Največje zadovoljstvo mi je, ko lahko vsaj vsaka tri leta po dva in pol meseca preživim v lepi Sloveniji. Srečen se počutim pri družini Ignaca Kralja. Vedno tudi obiščem 91 letno mamo, ki živi v Nemčiji, saj je bila moja domačija v Radvencih prodana. Ob koncu moramo omeniti, da je Valentin, čeprav je živel in delal vseskozi z Avstralci, ohranil slovenski jezik. Vesel je, ko vidi, da imamo v Sloveniji tako lepe hiše in asfaltirane ceste. Ko je odhajal, je njegova pot vodila v svet med njivami in travniki, ter po blatni cesti do radgonskega mosta na Muri. Kot je dejal, teh poti danes ni več. Ob koncu pogovora je dejal: »Želim si, da bi bili Slovenci veseli in zadovoljni v svoji lepi Sloveniji.«