Za poklic tapetnika se je odločil, ker ni dobil vajenskega mesta za mizarja, a mu danes ni žal, saj ta poklic opravlja z velikim veseljem Obrtniki, ki so se ukvarjali s tapetništvom so v preteklosti delovali le v mestih ali večjih krajevnih središčih. Na podeželju so manjša tapetniška dela opravljali sedlarji, ki so delovali na podeželju. Svoje sedlarske usluge so ponavadi opravljali na domu, tedaj so rekli na "šteri". Na domu so izdelovali komate za konje in govejo živino, ter drugo opremo iz njihovega poklica. V to je sodilo tudi izdelovanje konjskih sedel za jahanje. Tu in tam so opravljali tudi tapetniška dela. Najpogosteje so tapecirali "bagrle" ali kočije. Redko so dobili v obdelavo tapecirane stole. Če so živeli v bližini gradov, so imeli iz področja tapetništva več dela, saj si je grajska gospoda lahko privoščila tudi oblazinjeno pohištvo. Danes, ko je močno razvit promet, imajo svoje tapetniške delavnice tapetniki tudi na podeželju. Eden takih je Janez Ivanek, katerega vsi kličejo Janko, tako bomo ga imenovali tudi mi, ki si je v majhni vasici na svojem domu v Plitvici uredil delavnico, kjer že 22 let opravlja zahtevne tapetniške storitve.
Zanimivo je, kako je prišel do tapetniškega poklica. Rodil se je v Mariboru, otroštvo pa preživljal v Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni. Kot nezakonski otrok, rojen je 1953. leta, se je vedno čutil zapostavljenega. Tedaj je bila tudi mati, ki je imela nezakonskega otroka, zapostavljena. Kljub temu je bil Janko lepo vzgojen. Ob delavni materi, se je navzel delavnih navad. »To je čista resnica. Mati me je znala motivirati ob vsakem delu. Ker smo živeli na deželi, je bilo vedno dovolj dela. Tisti čas smo morali otroci, ko nismo bili v šoli, opravljati vsa kmečka dela, ki smo jih zmogli. Tako se po končani osnovni šoli ni bilo težko odločiti za rokodelski poklic. Redki so bili, ki so nadaljevali šolanje. Poklic je bil v tistem času velika vrednota. Tedaj v šoli ni bilo nobenega usmerjanja ali spodbujanja, zato je večina otrok ostalo na kmetiji. Z razvojem industrije, in tako po potrebi delavne sile, so se mnogi zaposlili v tovarnah ali podjetjih. To so bili pomožni delavci. Moja želja je bila, da bi prišel do poklica. Želel sem postati mizar. Toda v vsej okolici ni bilo prostora za mizarskega vajenca. Ker sem si želel poklica, sem se odločil za tapetnika. Tedaj je v Gornji Radgoni delovalo podjetje Avtoremont, ki je obnavljalo avtobuse in druga cestna vozila in je iskalo tapetniškega vajenca. Kaj ta poklic predstavlja tedaj nisem vedel. Vseeno sem prijavil in bil takoj sprejet. V tapetniški poklic me je vpeljal odlični mojster, katerega osnovni poklic je bil sedlar, Franc Rožman, ki je bil doma v Lomanošah. Sam se je v tovarni zaposlil zato, ker kot sedlarski obrtnik ni imel več dela, saj so ljudje konjsko vprego zamenjali s traktorji. Njemu se imam zahvaliti, da imam ta poklica rad. Kot izkušeni mojster v sedlarstvu, se je uveljavil tudi v tapetništvu.«
V tistem času so morali vajenci ob obisku teoretičnega pokuka, opravljati tudi prakso v drugih podjetjih. »To štejem za dobro potezo tedanjega šolstva, kajti na tak način smo se bodoči pomočniki seznanili z različnimi tapetniškimi deli. Šola me je tedaj poslala na prakso uveljavljenemu tapetniškemu podjetju, Tapetnik v Mlinski Ulici v Mariboru. Ker je bilo to mestno tapetništvo, smo opravljali zelo raznolika tapetniška dela. Tu sem se seznanil tudi s tapeciranjem oblazinjenega pohištva. Tudi tu sem bil dodeljen odličnemu mojstru pohištvenega tapetništva Ivanu Goričanu, ki je znal prenašati svoje znanje na mlade. Po njegovi zaslugi sem, ko sem opravil pomočniški izpit, v Tapetniku dobil delo, kjer sem ostal 13 let. Ko je leta 1988 nastala kriza sem zapustil podjetje in na domu v Segovcih odprl obrt. V začetku sem delal sam, nato sem zaposlil sodelavca, ki se je za tapetnika izučil pri Tapetniku v Mariboru. Pozneje pa še enega sodelavca. Sedaj sva ostala v delavnici sama, imam pa pomoč v ženi Ljubi, ki skrbi za administrativna dela, ter otrokoma. Hčerka Irena, ki obiskuje drugi letnik Filozofske fakultete v Mariboru, skrbi za komuniciranje s strankami iz tujine, predvsem Avstrije, Nemčije in Italije. Sin, ki je končal Lesarsko šolo za mizarja, sedaj pa nadaljuje šolanje po programu plus 2, smer mizar-tapetnik, pa se prime vsakega tapetniškega dela. V njem vidim tudi svojega naslednika,« je povedal Janko.
Ker danes tapetnikov ni ravno veliko, imajo dovolj dela. V njihovi delavnici opravljajo vsa tapetniška dela. V zadnjem času imajo največ dela pri obnovi starodobnih avtomobilov. Do dela prihajajo tudi s pomočjo svoje spletne strani na Internetu, ki jo ureja sin Marko. Vezani so tudi na stalne stranke, kot sta Zavod Hrastovec, za katerega šivajo zaščitno posteljno perilo, in pohištveno podjetje EVRODESIGEN Apače.
Zanimalo nas je, če se kaj izobražuje v svoji stroki? Kot je dejal, se izobražuje tako, da gleda TV oddaje, ki prikazujejo obnovo starodobnih vozil. To mu je tudi konjiček. Ob tem pa z družino rad potuje. Kot organizator vsako leto pripravi dvodnevni izlet z avtobusom po Evropi, katerega se udeležujejo skoraj vedno isti sopotniki. Med njimi je tudi njegov sodelavec Dušan z družino. V preteklosti se je ukvarjal tudi z video snemanjem dogodkov v okolici.
Ob koncu pogovora nam je povedal, da mu veliko pomeni, ko ima ob sebi dobrega delavca, ki mu je zvest že 18 let. To je Dušan Zelko, doma iz Plitvičkega Vrha pri Gornji Radgoni. Tudi njega smo zmotili med delom, da bi izvedeli kaj iz njegovega življenja. »Rodil sem se 1961. leta v Murski Soboti, živim pa vse življenje v Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni. Za poklic tapetnika me je navdušil mojster Janko Ivanek, ki me je v podjetje Tapetnik v Mariboru, ki je imelo svoje obrate v Mlinski ulici, kjer se sedaj nahaja avtobusna postaja, pripeljal za vajenca. Ker sem se učil v državnem podjetju mi ni bilo treba drugje opravljati delovne prakse. Tudi jaz sem imel mentorja istega kot moj sedanji delodajalec Janko. To je bil Ivan Goričan, ki je znal vajence, bilo nas je več, vpeljati v tapetniški poklic. Ker je bil mojster starega kova, je poznal tudi disciplino in red. Pri njem smo dobili tudi delavne navade. Njegov odnos do vajencev, tudi do delavcev, je bil očetovski, zato sem z veseljem hodil na delo. Toda tudi mene je zadelo, da sem moral iskati službo drugje, ker so v podjetju nastale težave glede zagotavljanja del. Tedaj, bilo je pred 18. sem se zaposlil pri mojstru Janku Ivaneku, kjer delam še danes. Moram reči, da imam poklica rad, tudi zato, ker delujeva kot ena družina. Pri delu si pomagava, morebitne težave pa rešujeva skupaj. Tudi glede plačila se ne smem pritoževati, saj so plače redne, kar je pomembno, saj imava z ženo Metko družino treh otrok. Sin Damjan, je že pri kruhu in je izučen mizar. Hčerka Sabina je študentka Farmacije v Ljubljani, najmlajša hčerka Sanja pa obiskuje 6. razred OŠ v Gornji Radgoni. Vesel sem tudi, da imam delovno mesto blizu doma. Kaj se tiče konjička, lahko rečem, da največ prostega časa posvečam družini in urejanju okolja svoje hiše. V poklicu pa se, kot mojster, izobražujem z gledanjem že omenjenih TV oddaj.