V teh prijetnih jesenskih dnevih, ko se je mošt spremenil v mlado vino, in ko se z vrtov, polj, iz vinogradov in sadovnjakov pobirajo še zadnji sadovi narave, je minilo natanko šest desetletij, odkar sta se 7. novembra davnega leta 1959 poročila Leopoldina in Franc Juršnik iz Negove 113. In ob tem lepem jubileju sta srečna in še vedno kar čila in dejavna zakonca, obeležila visok jubilej – diamantno poroko. Na veselem, spoštljivem in prisrčnem druženju ob tej priložnosti sta slavljenca povabila predvsem svoje najbližje, tri sine z družinama, ki so jima čestitali in zaželeli še veliko zdravih skupnih let. Vsi skupaj so se zbrali v gostišču „Pri Antonu“ v Jamni, kjer so jim v prijetnem vzdušju postregli s samimi kulinaričnimi in tekočimi dobrotami.

Leopoldina Juršnik ali kot jo večina imenuje Juršnikova Poldika, je rojena, 25.10.1941 v Negovi, in sicer kot osmi (od dvanajstih) otrok Jožefe in Franca Krambergerja (mimogrede je njen brat tudi pokojni dobrotnik in politik Ivan Kramberger). Imela je težko otroštvo v veliki družini z velikim pomanjkanjem. Osnovo šolo je obiskovala v Negovi, otroštvo in mladost pa preživela pri starših. Po poroki (bila je stara 18 let) pa je bila gospodinja. Nikoli ni bila redno zaposlena, predvsem je skrbela za otroke in manjšo kmetijo ter s tem celotno gospodinjstvo. Od leta 2006 prejema skromno državno pokojnino. Franc Juršnik je rojen 14.9.1940 v Negovi, kot tretji (izmed devetih) otrok Kristine in Franca Juršnika. Po končani osnovni šoli v Negovi je predvsem delal priložnostno na sektorju (Kmetijski kombinat Radgona). V letih 1960/61 je odslužil vojsko v Kruševcu, po odsluženi vojski pa se je zaposlil v mariborski Surovini, kjer je delal dobri dve leti. Ker takrat ni bilo javnega prevoza je večinoma stanoval v Mariboru, pozneje pa se je vsako jutro vozil z motorjem. Iz Maribora se je preselil v Gradec, kjer je nekaj let bil redno zaposlen. Od leta 1974 pa do upokojitve, tik ob osamosvojitvi (1991) in hkratnemu propadu Elrada, je delal v omenjenem radgonskem velikanu, vseskozi v avto ličarskem obratu.

Leopoldina in Franc sta skupaj obiskovala osnovno šolo pri Negovi, bližje pa sta se spoznala, ko jo Franc nekoč prišel na obisk Krambergerjevim. Bilo je to dobro leto pred poroko, pozneje pa se je vse odvijalo kot v pravljici, le čakati sta morala, da je ona postala polnoletna. Mlada srca sta že postala eno, prvič pa sta si „DA“ dahnila 7.11.1959, najprej pred matičarjem Ferencem v Spodnjih Ivanjcih, nato pa še pred župnikom Granfolo v Negovi. Bila sta mlada (18 oz. 19 let), a vesela in zadovoljna. Povesta, da se je nekoč težko živelo in tudi zato hitro poročalo. Čeprav sta sama rojena v družinah z veliko otroci, in sta imela skupaj 19 bratov in sester, sta Poldika in Franc skupaj povila tri sinove. Hitro po poroki je prišel prvi izmed treh sinov (Ivan – 8.4.1960), dobrih šest let pozneje (14.11.1966) je na svet priramal Marjan, še skoraj osem let pozneje (4.5.1974) pa Sandi. Vsi trije so si ustvarili družine, tako Ivan živi z družino v Policah, mlajša sina pa praktično na domačem ognjišču v Negovi. Po tri vnukinje (Daniela, Melani in Samanta) ter vnuki (Jan, Jure in Timotej), še posebej pravnukinji, dveletna Katrin in osemmesečna Ema, pa so v posebno veselje Leopoldine in Franca.

Danes Poldika in Franc živita od skromnih pokojnin obkrožena z ljubeznijo najbližjih. Še danes si kar nekaj pridelata na lastni majhni kmetiji, predvsem na vrtu, v lastnem hlevu pa poskrbita tudi lastne potrebe po mesu. Poldika še danes odlično kuha in Franc niti s tem nima težav. Zdravje pri obeh že nekoliko peša, toda vse to premagujeta z voljo do življenja, ljubeznijo, razumevanjem in prijaznostjo... Ob slovesu pa nam soglasno povesta, kako se bomo spet srečali čez desetletje, ko bosta v družbi še več pravnukinj in pravnukov, ter zdravju in zadovoljstvu vseh svojih najbližjih, obhajala platinasto poroko.