Ob izteku letošnjega oktobra, so lep in sončen oktobrski predpraznični dan, za uradno zaključno vožnjo v letu 2013, izkoristili tudi članice in člani Prleškega društva za ohranjanje tehnične kulture in dediščine Janez Johann Puch (slovenski izumitelj, mehanik in proizvajalec vozil, rojen 27.6 1862 v Sakušaku pri Juršincih, umrl, 19.7 1914, v Zagrebu) iz Ljutomera. Odpravili so se namreč na potep po Prlekiji in Slovenskih goricah, po ljutomerskih in radgonskih hribčkih in ravnicah.
Že zjutraj se je pred prostori društva v Ljutomeru zbralo preko 80 udeležencev, tako članov kot tudi prijateljev. Pred potjo so se udeleženci dobro okrepčali, nato pa je Puhova ura dala znak za odhod. Kolona vozil se je iz Ljutomera, podala po Križevski ravnici in zavila v smeri Svetega Jurija ob Ščavnici, nato pa še naprej proti Grabonošu in proti Negovi. „Prvi postanek je bil v Kunovi. Pri hišni številki 13, nedaleč od Negovskega jezera, je namreč zanimiva domačija, kjer se prepleta dve različni kulturi. Vsak ki prvič stopi med bambusova drevesa katera zakrivajo pogled na posebno grajeno hišo, katera ima veliko posebnih oblik, tla z neštetih ploščic, ki tvorijo različne mozaike. Res je to zadnja stvar, kar ti lahko naslika človeška domišljija. A vendar se tu odpre pogled na hišo organskih oblik, zemeljskih poslikav in nešteto naravnih mozaikov. Vsak kotiček med nam nepoznanimi drevesi nas prevzame in odpre se pogled, ki daje občutek. da smo prispeli v naročje matere zemlje. Nekako začutimo naravo ki na nevsiljiv način prevzema naša čustva“, razlaga predsednik društva Puh, Milan Belec, ki nam je tako predstavil ekološko domačijo Pachamama, ki je dejansko veliko več kot navaden dom, ki sta si ga ustvarila Diraj in Luz, domačin iz okolice Negove in Perujaka, inkovskega porekla.
Pachamama je dejansko harmonija bivanja, neskončnega ustvarjanja in popolnega miru. In ob tej priložnosti je Luz, s svojim nastopom, presenetila zbrane, ki so jo spremljali z odprtimi ustmi. Njena razlaga pritegne vsakogar še večje presenečenje, da se je Perujka Luz lepo naučila kar nekaj slovenskih besed. „Izvedeli smo, da je narava tista, ki skrbi za naše počutje, da ji moramo pustiti, da nas vzgaja in nam pomaga preživeti, nam prinesti lepše in bolj polno življenje. Kamorkoli stopa noga v tem čudežnem svetu povsod se prepleta preprostost in modrost, ničesar preveč in nič ne manjka. Naravna mila katera izdeluje Luz so posebna. Diraj iz navadnih kosov leda pričara neponovljive oblike barv in prepletanj viter v različnih kosih lesa. Petletni sin Ošoo je spreten na stružnici katera je njegova igrača in delovni prostor. Spretnost s katero zarezuje v vrteči les preseneča obiskovalce“, dodaja Belec, ki se podobno kot skoraj vsi prisotni, ni mogel načuditi zanimivost in lepot iz Kunove.
Kljub vsemu pa je bil potreben nekaj kilometrov dolg premik, saj je drugi postanek bil predviden na Negovskem gradu. Zanimivo, da je prvi zapis o slednjem kar 50 let starejši od zapisa o svetovni metropoli Moskvi. Tudi zgodovina gradu Negova ima razgibano preteklost. Lastniki Trasmansdorfi so bili izjemni vinogradniki, imeli so lastna jezera za vzgojo rib. In Negovsko jezero je eno izmed teh. Tudi na drugih področjih so bili prepoznavni. Samo grajsko poslopje pa je največji kompleks na Slovenskem. Tako kot večina gradov je tudi ta doživel zaton v obdobju po 2. svetovni vojni. Čeprav obnovljeni prednji del gradu ne more zasijati v polnem sijaju, a se vse skupaj očitno počasi premika na boljše...
„Ivanjševska slatina ob robu reke Ščavnice nam je ponudila miren počitek ob izviru in pogledu na razpadajočo domačijo v kateri je bila nekoč prva polnilnica slatine. Prelepo toplo popoldne je dalo možnost poležavanja v travi kar je skoraj nemogoče glede na datum na koledarju. Ob slatini pa se je obudilo kar nekaj prijetnih spominov s pretekle zgodovine, ko so domačini tudi z vozovi in sodi na njih hodili do izvira in kvalitetno slatino vozili domov. Na tem področju je še kar nekaj izvirov, a tale spada med najkvalitetnejše. Tudi dan danes se ob izviru ustavi veliko ljudi, ki se okrepčajo in vzamejo vodo za domov“, nam je razlagal Milan Belec, ki je dodal, kako je zaključek lepega srečanja potekal na Turistični kmetiji Alenka v Gornjih Ivanjcih.
„Velika kmetija z ogromnimi gospodarskimi objekti v katerih je polno živine. Na kmetiji je zaposleno kar nekaj ljudi, ki poskrbijo za prijetno in kvalitetno postrežbo. Ljudje, ki prihajajo na dvorišče pa imajo priložnost nakupa veliko kvalitetnih domačih izdelkov. Kakorkoli že, zaključek sezone 2013, Lotmerških Puhovcev, je znova dokazal, da druženja prinašajo pozitivno energijo in vsem pomagajo lepše preživeti čase, ki nam niso najbolj naklonjeni. Prireditev pa je tudi dokaz, da člani društva, ki skrbimo za kvalitetno delo društva, opravljamo to s srcem in veliko odrekanja, saj je v delo vloženega kar nekaj prostega časa, energije in prostovoljnega dela“, je zaključil naš sogovornik, ki dodaja, da Puhovci tudi čez zimo ne bodo počivali, saj je še veliko načrtov, ne samo voženj...