Glede na to, da je praznik Marijino vnebovzetje oz. Veliki šmaren ali velika maša, kot temu ponekod pravijo eden izmed treh dnevov, ko so že od nekdaj po nekaterih vinorodnih območjih Slovenije (zlasti Podravska vinorodna dežela), postavljali na visoke drogove klopotce, ki naj bi z ropotom odganjali ptiče in vse druge nadloge, ponekod verjamejo, da tudi točo, ne preseneča dejstvo, da že sredi avgusta potekajo številne prireditve s postavitvijo klopotca. In tako je tudi letos, ko so po vinorodnih Radgonsko – kapelskih, Haloških, Prekmurskih in Slovenskih goricah ter številnih drugih vinorodnih gričih severovzhoda Slovenije, postavili veliko klopotcev. Sicer pa, to so dnevi, ko se po eni strani naznanja, da prihaja jesen, po drugi pa, da grozdje začenja zoreti in da prehaja v tretjo fazo svojega ‘razvoja’. In zato, predvsem na Štajerskem, Halozah, Prlekiji in Prekmurju ima skoraj vsak vinogradnik, ki da nekaj nase, v svojih goricah klopotec. Nekateri izmed teh pa celo tekmujejo v tem kateri bo imel večjega, oz. kateri bo odgnal več ptičev, ki so menda tudi vedno bolj ‘pametni’. Slednji pa so tako v zadnjem času posebej še “ogroženi”, a kljub temu ne preveč lačni, od topov, ki jih tudi ob klopotcih, večji vinogradniki nastavljajo v svojih vinogradih. Sicer pa je postavljanje klopotcev v zadnjem času postala tudi prava turistična atrakcija in veliko je krajev, kjer ob postavitvi klopotca turistična, vinogradniška ali kakšna druga društva pripravijo pravo rajanje.

Tako je bilo tudi v Precetincih, majhni vasici v osrčju Prlekije, ki šteje le okoli 150 krajanov, a je kljub temu zelo znana po vsej Sloveniji in celo v ameriški Arizoni. Kako tudi ne, ko pa ravno v Precetincih živi svetovno znan zdravilec-bioenergetik Stanislav Filipič, ki ga zaradi uspešnega zdravljenja ameriškega prejemnika treh olimpijskih medalj Bradya Ellisona iz Arizone, poznajo tudi v ZDA. In prav po zaslugi Stanislava Filipiča, sicer upokojenega magistra varnostnih ved, in njegove družine, je bilo ob Marijinem vnebovzetju v Precetincih še posebej slovesno, veselo in razigrano. Na svojo domačijo v središču vasi so namreč, na dvig in blagoslov klopotca, povabili številne sorodnike, sosede, znance in prijatelje iz celotne Slovenije, s katerimi je Stanko v svoji dolgoletni policijski in sedaj, ko je v pokoju, tudi zdravilski karieri, stkal tesna prijateljstva.

Prišla je pisana, a izbrana druščina iz različnih delov države, in že ob zgodnjem popoldanskem prihodu na domačijo Filipičevih, je povabljene pričakal odličen bograč. In ko so se dobro okrepčali ter dobro zalili bograč, si je gruča gostov v prijetni družbi, po lepem vremenu ogledala dvig klopotca. Tam so pod drogom, ki je že prej postavljen, bili deli za klopotec pripravljeni za dvig na mesto, od koder bo oznanjal bližajočo trgatev in prihajajočo jesen, predvsem pa odganjal kradljivce sladkih grozdnih jagod, ptiče. Tudi klopotec je blagoslovil kar „domači kaplan“, gospodar Stanislav Filipič, ki ga je kot se za gospodarja spodobi, „montiral“ na vrh droga. Ko se je oglasila čudovita pesem klopotca je to bilo znamenje za začetek pravega veselega dela praznovanja, ki se je ob obilici odlične hrane, poleg domačih dobrot, tudi odojka z ražnja, različnih jedi z žara, ter hladne pijače in prijetni glasbi, nadaljevalo vse do večernih ur.

In družina Filipičevih, ki jo sestavljajo: mama Marija, sin Stanislav z ženo Katico, vnuk Mitja z ženo Sandro in hčerko Kajo, vnukinja Jasmina z možem Tadejem in hčerko Julijo (zraven sta se Stankov brat Borut in njegova družinica), je lahko ponosna nad prireditvijo, ki je spoznala in povezala mnoge prisotne. Vsi so se imeli enkratno, velika večina pa jih je obljubila, da bo prišla tudi čez leto dni...

Klopotec, klopotec...

Sploh pa so klopotci pomembna znamenitost Slovenije. Zato je v poznem poletnem času v naših vinogradih zelo lepo, ko že veselo pojejo klopotci, ki si jih vinogradniki postavijo ob velikem šmarnu ali na Jakobovo in jih spet snamejo za Martinovo. Klopotec je naprava ali zvočilo, ki je verjetno slovenskega izvora, kot trdi tudi nemški etnolog Leopold Kretzenbacher. Nekateri pa trdijo, da so ga prvi postavili Francozi v 18.stoletju, in to na njivah. Torej ne v vinogradu. Marsikdo se najbrž vpraša, kakšen smisel ima danes postavljati klopotec, ko pa vemo, da se ga tudi ptiči več ne bojijo oziroma se sčasoma navadijo na njegov klopot. Torej je glede svojega temeljnega poslanstva pravzaprav neučinkovit. Toda klopotec je v svojem času, odkar ga poznamo, postal tako priljubljen in nepogrešljiv del krajine, kjer je doma in ga vidimo kot zaščitni znak naših vinogradov. Klopotčeva pesem je nekaj posebnega, najbolj pa je kot rečeno znana v Slovenski goricah in Halozah, manj na Dolenjskem in Beli Krajini in še manj na Primorskem. Klopotce poznajo tudi na avstrijskem Štajerskem in Hrvaškem Zagorju. Toda ime so ohranili po slovenskem izvirniku, zato mu tudi Avstrijci pravijo klapotez.