Najmlajša udeleženka kuharskega tečaja v gorički vasici Šulinci je 12-letna Laura Barber, najstarejši pa 68 letni Štefan Bočkor - Pišta Zimski čas, ko ni dela na polju, v vinogradu, sadovnjaku ali na vrtu, in še zlasti dolge zimske noči, ki so na podeželju nekako enolične in dolgočasne, so pravšnji čas tudi za različne ustvarjalne aktivnosti. In medtem ko ponekod pripravljajo ročna dela, zabavne prireditve, kartaške turnirje ipd., so ponekod zelo priljubljeni kuharski in drugi kulinarični tečaji. Prav slednji poteka tudi v vasici Šulinci v občini Gornji Petrovci na skrajnjem severu Prekmurja, na Goričkem. Večdnevnega tečaja, ki ga vodi ugledni strokovni učitelj kuharstva na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Radencih, Dušan Zelko, in katerega je pripravil Vaški odbor Šulinci, se ob sobotnih večerih, udeležuje kar 21 vaščanov (od skupno 191, med katerimi je 20 mladoletnih, in 27 starejših od 75 let). Ker ni bilo nobenih omejitev so se za tečaj prijavili tako stari kot mladi, in tako moški kot ženske. Tako je najmlajša udeleženka, 12 – letna Laura Barber, najstarejši pa 68 – letni Pišta Bočkor. „Zakaj bi morala vedno čakati na mamo, da mi nekaj pripravi za jesti, če se lahko tudi sama naučim in potem pripravim, ne le zase, temveč s svojimi dobrotami razveselim še ostale družinske člane“, nam pove zgovorna Laura.
Tako množične in pisane udeležbe na tečaju se posebej veseli pobudnik tega dogajanja, sicer predsednik vaškega odbora Šulinci in član občinskega sveta občine Gornji Petrovci, Milan Horvat, ki pravi, da se v vasi nekaj mora dogajati, s čem se preganja zimska enoličnost. Sam si želi, da bi tečaj trajal čim dlje, a zaenkrat mu je uspelo pridobiti pokrovitelje le za pet večerov. „Namenoma smo se odločili, da se tečaja lahko udeležijo vsi krajani, torej brez kakršnihkoli omejitev. Upam samo, da bomo uspeli pridobiti še kakšnega sponzorja, in potem bodo vse skupaj podaljšali. Zaprosili smo tudi občino Gornji Petrovci, a se žal zaenkrat niso odzvali. Zato pa so nam doslej pomagali: Avtocenter Andrejek Trdkova, Goričanka Kalamar, Balonček Ženavlje, Tesarstvo in krovstvo Belec, Agroservis Murska Sobota in Bistro Sukič“, nam je povedal Horvat.
„Krajani so zelo zainteresirani za tečaj in praktično požirajo vsako besedo ko se pogovarjamo o pripravi jedi, enako pa tudi ko kakšno jed pripravljamo. Vsak večer tečaja pripravimo po šest do sedem jedi, tako da bo končna izbira jedi, ki se jih bodo naučili, zelo pestra. Sicer pa smo najprej delali nekaj domačih ljudskih (Česnova juha, čemaževa juha, solata iz koruze, krompirjevi svaljki, skutna strjenka, sadni preliv, princeske, ješprenčkova solata, mesno – zelenjvana loparnica, paradižnikova omaka, zelenjavni kus-kus, minjon juha, breskova pita...) jedi, potem jedi (sesekljani zrezek po italijansko, cirdon blue ali švicarski zrezek, mehiška juha, pečene ribe po tržaško, ribji file po grško, blitva s krompirjem, mornarski rezanci ipd.) mednarodne kuhinje, predvsem pa je poudarek na zdravi prehrani. Za danes smo se odločili, da bi pripravili ribje in podobne jedi na različne načine, saj ljudje pri iskanju zdrave prehrane vse pogosteje posežejo po ribah in morskih sadežih. Tukaj je tudi blitva, kot idealna priloga k ribam, lahko pa je tudi priloga mesnim jedem ali je lahko tudi samostojna jed. Že pred tem skuhamo kakšno lažjo juho“, nam je povedal učitelj Zelko, ki ga zlasti veseli, da se tečaja udeležujejo tako mlajši kot starejši, tako moški kot ženske, ob tem pa ljudje različnih poklicev in izobrazbene strukture.
„Na Goričkem je sicer zelo bogata paleta domačih jedi, katerih se ne smemo sramovati in jih lahko ponudimo tudi najbolj zahtevnim gostom. Po eni strani so to preproste, a hkrati zelo zanimive in kakovostne jedi. Če začnemo s kakšnim domačim narezkom obogatenim z domačimi namazi, potem so tukaj različne domače juhe, z gobami, ajdovo ali proseno kašo. V zimskem času so dobrodošle koline z bujto repo, z zeljem, različnimi žganci, dobrodošla je tudi divjačina, ki je na tem območju izjemno bogata. Tukaj so tudi odlične dödöle, retaši, posolanke, vlivanke..., torej enostavna, a zelo pestra ponudba“, pravi Zelko, ki se ne strinja s trditvijo, da se ljudje v Prekmurju ali na skrajnjem severovzhodu države, prehranjujejo najmanj slabo. „Moram priznati, da se prehranske navade v zadnjih letih močno spreminjajo, a tudi prej se tukaj ni jedlo nezdravo, k večjemu smo nekoliko količinsko pretirivali. Živila so sicer zelo dobra in kakovostna, tako da se jih ni treba bati“.