Medtem ko v zadnjem času po Sloveniji krožijo samo slabe in žalostne novice, ko gre za živali, ki jih predvsem mučijo, trpinčijo, zanemarjajo in ubijajo, prihaja prijazna izjema iz Pomurja. Tam sta se namreč domačin iz Prlekije, Igor Korošec iz Velikega Brebrovnika, ter veterinarka iz Prekmurja, Smiljana Nabergoj, dr. vet. med. iz Veterinarskega inženiringa Moravske Toplice, odločila rešiti življenje majhni, nemočni lisički, ki se ji je že kakšen teden po kotitvi življenje obrnilo na glavo. Najbrž se je izgubila in je iz gozda zašla na dvorišče omenjenega Igorja Korošca, kjer pa domači kuža ni bil prav gostoljuben. Napadel je majhno lisičko ter jo pogrizel po trebuhu, med „bojem za preživetje“ pa si je prisrčna živalca zlomila še nogo. V tem času je vmes posegel gospodar in lisičko rešil, a ker je bila poškodovana ni vedel kaj bi z njo. Na skrajnjem severovzhodu države namreč nihče ne sprejema poškodovanih prostoživečih lovnih živali.

Jim pa že 30 let prostovoljno pomaga veterinarka iz Moravskih Toplic, Smiljana Nabergoj, in tega se je spomnil tudi Igor, ki je lisičko nemudoma odpeljal proti panonskem turističnem biseru. Nabergojeva jo je nemudoma sprejela, jo oskrbela, in mala lisička sedaj okreva zaradi rane na trebuščku in zlomljene tačke. Živalco, ki je sedaj stara štiri do pet tednov, krmijo predvsem s kakovostnimi konzervami za pse. Nabergojeva je prepričana, da bo lisička okrevala. „Pes jo je ugriznil po trebuhu, zlomljeno ima tudi tačko, če se ne bo zapletlo in ko bo vse dobro, bo gospod iz Prlekije prišel po njo ter jo odpeljal in spustil v okolju, kjer je bila rojena. Tam se bo najbolje počutila in se vrnila v normalne tokove“ pravi Nabergojeva, ki doma oskrbuje številne majhne živalce. Ob tem veterinarka znova opozarja, da je v tem času kotitev prostoživečih živali, da mladiče ne dotikamo in jih pustimo na miru, ker so mamice v bližini.

Tudi sploh, glede na to, da so pomladni meseci, še zlasti druga polovica maja in celi junij, čas kotitve divjih živali, katere so zaradi številnih dejavnikov, še posebej zaradi ljudi samih, vedno bolj ogrožene, so upravičeni klici naravovarstvenikov in vseh ljubiteljev živali, da tudi ljudje naredimo kar največ lahko, da bi omenjene živali zaščitili. Te dni so se po državi pojavili plakati Lovske zveze Slovenije, kjer so zapisali: Posebno sporočilo iz narave – Srne polegajo mladiče, imetje pse na povodcih! Torej jagrom, ki jih mnogi imajo le za „nekakšne morilce“, čeprav gre za varuhe narave in staleža divjadi, ni vseeno kaj se dogaja z mladino divjadi. Med tistimi, ki še posebej skrbijo, da bi tako hišni ljubljenčki in domače živali, kot divje (prostoživeče) živali, varno živeli ob in med ljudmi, je gotovo tudi omenjena ugledna pomurska veterinarka Smilja Nabergoj, dr. vet. med. iz Moravskih Toplic, katero ravno po tej ljubezni do živali poznajo ne le Prekmurci in Prleki, temveč tudi daleč okrog po Štajerskem ter tudi v nekaterih sosednjih in drugih državah. Zanj je vsaka žival vredna življenja in zato ji ni vseeno kaj se v tem času kotitve in prihajanja novih živali na svet, dogaja v naravi, zlasti na območju Pomurja. Zanj je po vsaki rešeni živali, bodisi prostoživeči ali rejeni, srce bolj na mestu. Zaradi tega vedno, tako neposredno, kot tudi preko medijev skuša "pihniti" na vest vseh, da naj naredijo vse kar je v njihovi moči, da bi pomagali predvsem mladim, komaj rojenim divjim živalim, ki imajo svoj način življenja, in če jim ga kdo zmoti je lahko to usodno za njihovo nadaljnje življenje. „V tem času, predvsem v drugo polovici maja in potem celi mesec junij, so najbolj ogrožene mlade, komaj rojene živali, kot so srne, zajci, lisičke, fazani, prepelice, račke, in celo sove, postovke ipd. Tokrat pa bi želela še posebej opozoriti na nemočne majhne srnice. Zdaj je čas kotitve in majhne srnice se nahajajo marsikje po naravi. Ljudje pa v svoji nevednosti si mislijo, da takšna majhna srnica, ki leži v kakšnem grmu ali v visoki travi in se ne premakne s tega mesta, nima mamice, da je zapuščena in da ji je potrebna pomoč. Toda s tem se živalci samo škoduje, kajti vedeti moramo, da srne ko kotijo nikoli ne bodo svojih malčkov kotile na enem mestu. Enega položi tukaj drugega tam in čez dan je ne bo pri nobenemu. Srna se podnevi spravi v gozd v svoj prostor, malčkom pa da povelje, da morajo mirovati. In zaradi tega se srničke ne premaknejo, ko se jim približamo. Kajti tako čakajo na večer, ko bo mama prišla k njej. Tako se zgodi tudi, da kdo prinese srnico, ki jo vidi v gozdu takoj po kotitvi, kar pomeni, da niti ne poskusi maminega mleka", pravi Smilja Nabergoj, dr. vet. med., in opozarja, da je vsako že samo približevanje takšni mali živalci lahko usodno za njeno življenje. „Prvi dnevi so najbolj nevarni, kajti ko nekaj noči pije mamino mleko postane močnejša in že odide z mamo, če pa kdo dotika živalco potem mamam ne pride več zraven. Največja napaka je pobirati takšne živali, ki so popolnoma zdrave“.

Ne dotikaj se me! Moja mama ni daleč!

Lovska zveza Slovenije, veterinarji in nevladne organizacije vseskozi vse obiskovalce narave opozarjajo, da v tem obdobju srne polegajo svoje mladiče in jih, med tem ko iščejo hrano, pustijo same na travniku. Nekateri ljudje zato mislijo, da gre izgubljene oz. osirotele mladiče in jih dobronamerno vzamejo v oskrbo. Ne vedoč, da s tem ne le kršijo predpise, ampak tudi povzročijo nepopravljivo škodo, saj takšnega mladiča, če bi ga kasneje želeli vrniti v naravo, srna zaradi vonja po ljudeh ne sprejme več. Vsi kmetovalci so naprošeni, da so še posebej previdni pri košnji, saj je tudi ta še vedno vse prevečkrat usodna za nebogljena bitja. Srne polegajo mladiče v drugi polovici maja in v začetku junija, večinoma na travnikih. V začetku srne mladiče, dokler jim še niso sposobni slediti, odložijo v visoko travo ali v drugo kritje in jih poiščejo le ob dojenju. Srnin mladič je v tem času brez vonja in tako pretežno varen pred plenilci in psi. Pred nevarnostjo mladiče varujeta predvsem varovalna obarvanost in močan nagon pritajitve. Čeprav morda mladiček deluje izgubljeno in nebogljeno, je njegova mama nekje v bližini. Pomembno je, da se mladičev ne dotikamo, saj jim s tem zmanjšamo možnost vrnitve v naravo – če ga po enem dnevu, najkasneje dveh, vrnemo tja, kjer smo ga našli, ga bo srna še sprejela, kasneje nič več. Čeprav takšna žival morda v ujetništvu (kar po naši zakonodaji tako ali tako ni dovoljeno) preživi, pa se večina takih zgodb konča žalostno. Nebogljeno bitje potrebuje predvsem mir, da odraste.

Druga nevarnost, ki preti številnim prostoživečim živalim v tem obdobju, pa je košnja. Zaradi košnje lahko nastanejo izjemno velike izgube, ne le mladičev srnjadi, ampak tudi drugih prostoživečih živali. Pokose lahko preprečimo s postavitvijo odvračal in pravilno košnjo. Dan pred košnjo je priporočljivo na travniku postaviti preprosta strašila (npr. vreča od krmil nataknjena na nekajmetrsko palico), namenska svetlobna ali zvočna odvračala. Obstajajo tudi naprave za odkrivanje mladičev, ki se vedno pogosteje uporabljajo. Skoraj zagotovo se bo za žival tragično končala košnja od obrobja proti sredini travnika, saj se prostoživeča žival nagonsko pritaji in zadrži v sredini travnika. Ob tem naj povemo še, da če med pokošeno travo, ki naj bi kasneje postala kakovostna travna silaža, naključno zaide del živalskega tkiva pokošene živali, se veliko krme uniči. Če npr. govedo zaužije takšno krmo, lahko pride do celo do pogina. Pravilna košnja naj se začne v sredini travnika in se nadaljuje proti robu (v krogu od znotraj navzven). Tako se prostoživeča žival umika iz središča proti prostim in varnim površinam. Zlasti pri košnji zadnjih pasov je priporočljiva manjša hitrost in še večja pozornost voznika. Če gre za večji travnik, se lahko površino razdeli, nato pa dele kosi na prej opisan način.

Po podatkih LZS je letno evidentiranih okoli tisoč pokosih srnjadi. Gre le za evidentirane pokose, število teh pa je gotovo višje od uradne statistike. „Vse kmetovalce vljudno naprošamo, da uporabljajo odvračala in upoštevajo navodila pravilne in prostoživečim živalim prijaznejše košnje. Zaradi spremljanja stanja populacij divjadi, pa jih naprošamo tudi, da lovskim družinam javljajo morebitne nesrečne primere pokosov“, poudarjajo na LZS.