Ker sta se prvič poročila konec aprila, davnega leta 1967, sta Marija in Alojz Vogrin iz Okoslavcev sedaj, v krogu domačih in prijateljev praznovala zlato poroko. Za svojo zakonsko življenje sta se Bogu zahvalila ob darovani sveti maši in opravljenem zlatopročnem obredu, ki ga je, v odsotnosti domačega župnika Boštjana Ošlaja, v župnijski cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, opravil duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Ob darovani zahvalni maši jima je pripravil lepo pridigo in jima kot darilo izročil zlatoporočno svečo. Zlatoporočni priči sta jima bili vnukinja Doris in vnuk Rok. Mašno slavje in obred, je s petjem popestrila Pevska skupina in orkester Kapela. Po končani maši sta se zakonca s svati odpravila na slavje v Gostilno Šenekar v Spodnjih Ivanjcih, kjer sta doživela prijetno srečanje s svojimi najbližjimi sorodniki in prijatelji. Tam sta ob glasbi Dua Belna-David in Dejan, tudi zaplesala. Kot sta povedala, je bilo to slavje zanju nekaj lepega v njunem življenju. Posebej sta pohvalila vnukinjo Doris katera je na slavje prišla iz Nemčije, kjer je zaposlena kot medicinska sestra, in je ob drugih sorodnikih, posvetila posebno skrb k organizaciji praznovanja njunega zlatega jubileja.

Marija, rojena Kur, se je rodila leta 1946 v kmečki družini v Kunovi pri Negovi. Po končani osnovni šoli je vse do poroke ostala doma in delala na kmetiji. Tudi po poroki se je posvetila delu na zemlji in skrbi za otroke: Emo, Antona, Marjeto in Otilijo. Vsi so si ustvarili družine in ju sedaj razveseljuje sedem vnukov in dva pravnuka. Alojz se je rodil v kmečki družini (1933) v Cogetincih. Starši so ga želeli za naslednika kmetije, zato je po osnovni šoli ostal doma in delal na kmetiji. Toda želel si je, da bi si kaj zaslužil, zato si je poiskal delo in se redno zaposlil, najprej v Avstriji, nato pa v Nemčiji. Ob vrnitvi iz Nemčije je spoznal ženo in si tako ustvaril družino. S prihranki in ob pomoči sorodnikov, sta si kupila hišo in posest na Grabonoškem Vrhu. Ker se je družina večala, sta hišo na Grabonoškem Vrhu prodala in v Okoslavcih kupila hišo in večjo posest, kjer še danes živita. Anton se je po vrnitvi iz Nemčije zaposlil v Radenski, kjer je delal do upokojitve. V preteklosti sta redila živino in prašiče, danes pri hiši ni več živine. Vesela sta, da sta si sin Anton in hčerka Marjeta ustvarila dom na domačem dvorišču. Sin Anton ima hišo le nekaj korakov od njune hiše. Hčerka Marjeta, poročena Rauter, si je stanovanje uredila v njuni hiši. To jima veliko pomeni, saj v njunih družinah najdeta pomoč, če jima je ta potrebna. Veliko veselja jima pripravijo otroci z družinami, ki se ob koncu tedna zberejo pri njima in se posedejo za veliko mizo, kjer se razvije prijetno druženje.

Na vprašanje kaj ju je združevalo celih 50 let, sta dejala: »Nič drugo, kot ljubezen, otroci in delo, ki ga je bilo vedno dovolj pri hiši«.