V preteklosti manjša mesta ali kraji niso imeli tržnic, na katerih bi kmetje prodajali svoje izdelke. Imele so jih le večja mesta. Še po drugi svetovni vojni so kmetje svoje pridelke iz oddaljenih področij, kot recimo iz Negove, nosili na tržnico v Maribor peš ali s kolesi. Malo pozneje so se posluževali tudi rednih avtobusnih linij. Na tržnici pa s je prodajalo izključno kmečke pridelke in ročne izdelke obrtniške izdelke.
Ker je Gornja Radgona mesto, ime mesto je dobilo 1953. leta, se je prav tako pokazala potreba po tržnici, ki jo je uvedel Zavod KULTRPROTOR. Tržnica deluje na platoju Trga svobode, ob prostorih Ljudske univerze in nekdaj slovitega Marketa, kot so rekli trgovini Mecator. Ob uvedbi tržnice, katera deluje vsak petek, se je pojavilo le nekaj prodajalcev. Kot smo ugotavljali ob našem obisku tržnice, 8. marca, je na tržnici sedaj veliko prodajalcev, ki prodajajo svoje pridelke in izdelke. Tačas, ko še ni pridelkov iz vrtov in njiv, prodajajo le predelane izdelke, kot so suhomesnati izdelki, zelje, repo in drugo. Zasledili pa smo tudi prodajo prve spomladanske »solate«, to je motovilca. Kot so nam povedali prodajalci, v to smo se prepričali tudi mi, je premalo kupcev. Upajo, da se bodo potrošniki navadili na tržnico, kjer lahko kupijo doma pridelane pridelke in izdelke.