Z možnarji simbolizirajo pokanje skal pri Kristusovem vstajanju

Na severovzhodu države še živi tradicija velikonočnega pokanja z možnarji in karbidom. V Šalincih posebno pozornost namenjajo varnosti.
Izmed številnih prireditev in dogodkov, ki jih v Prekmurju, Prlekiji in Slovenskih goricah, organizirajo ob praznovanju največjega in najstarejšega krščanskega praznika – Velike noči, gotovo pripada eno častnih mest, tradicionalnem pokanju z možnarji in karbidom, kjer mladi in malo manj mladi skrbijo za ohranjanje starih običajev – razbijanje skal ob Kristusovem vstajanju. In medtem ko po vsej Sloveniji v soboto, dan pred največjim krščanskim praznikom, potekajo velikonočne vigilije, nočne liturgije pred veliko nočjo, ob tem različna društva in skupine poskrbijo za dopolnilo praznovanja, pa dogodki v Prlekiji potekajo praktično skozi vse praznične dni. Poleg v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer Društva ročnih možnaristov „Jurijevški nabijači“ obiskuje praktično vse vasi v občini, kamor jih povabijo, se tradicija pokanja še posebej ohranja na Kamenščaku in še posebej v Šalincih pri Ljutomeru. Tam so, na posebnem prostoru, urejenem in zavarovanim, nekoliko odmaknjeno od hiš, v manjšem gozdičku, letos pripravili že 39. pokanje z možnarji in karbidom.

V soboto in nedeljo, od jutra pa vse do 22. ure so mladi in malo manj mladi domačini in fantje iz sosednjih vasi Grlava, Krištanci ipd. Ter celo turisti iz Term Banovci, ki kaj takega nikoli niso videli, „razbijali skale“. Toda to ni bilo vse, kajti poleg pokanja, je v ospredju bilo druženje, veselje, zabava in vse kar sodi zraven. Pomembno pa je tudi to, da so si mladi sami pripravljali hrano, od kisle štajerske župe, do mesnih dobrot, pečenih rib jedi iz krompirja – pomes frites s česnom, in celo pizz. Streljanje s karbidom, kateremu mimogrede nasprotujejo ljubitelji živali, katere se pokanja bojijo, je sicer tudi zelo nevarno početje, a v Šalincih posebno pozornost namenjajo varnosti. Vodja letošnjega dogajanja Dominik Pučko pa se z zadovoljstvom pohvali, da v devetintridesetletni zgodovini niso imeli niti najmanjše nesreče. „Seveda je pri pokanju potrebna velika previdnost, saj nesreča nikoli ne počiva. Če koliko toliko delaš z glavo se nesreča ne zgodi, če pa pride vmes alkohol ali objestnost je vse možno. A mi tega ne poznamo, saj je naše poslanstvo je predvsem ohranjanje velikonočnega starega običaja, ko nadaljujemo tradicijo naših prednikov Pokanje pa pomeni predvsem Jezusovo vstajenje...In zato se je po stari ljudski navadi pa vse do današnjih dni tudi pri nas v času velikonočnih praznikov ohranilo pokanje s karbidom. Že nekoč so se zbirali mladi fantje, zakurili ogenj in s posebnimi lesenimi ali kovinskimi možnarji pokali. Ta lep stari ljudski verski običaj smo torej ohranili, a danes imamo nekoliko »sodobnejše« posode – možnarje, predvsem rabljene bojlerje velikih dimenzij“, nam je povedal Dominik Pučko.

Razložil nam je tudi, da bolj izkušeni izvajalci pripravljajo sode in jih z ognjem na dolgi palici sprožijo. Najprej so v vsak bojler posebej dali določeno količino karbida, zalili z vodo, nato je sledil postopek premaza odprtine bojlerja z ilovico in nato so še z lesenim kladivom na vrh bojlerja namestili leseni čep, da plin ne bi uhajal. Sledil je nekaj časa premor, da se je naredil eksploziv, nato so z gorečo baklo vsak bojler prižgali in nastal je močan pok, leseni čepi pa so zleteli do zaščitene mreže vejevja. Vsak pok je bil svojevrsten, kajti nekateri so si ob poku na ušesa namestili zaščitne glušnike. Glasen pok se razlega daleč preko meja naselja in tudi poziva krajane, da se družijo ob prireditvenem prostoru, kjer se brezplačno oziroma ob prostovoljnem prispevku lahko dobro okrepčaš. Za dodatno razpoloženje poskrbi glasba, tudi z igranjem mladega harmonikarja. Pučko nam je tudi povedal, da je to zanj prav veselica.

Ker letos, zaradi motenja ljudi in žival niso pokali med 22. in 7. uro, so porabili nekoliko manj karbida, in sicer okoli 80 kg, ki so ga nabavili s prostovoljnimi prispevki. Enako poskrbijo tudi za nabavo surovin za prehrano in osvežitev, kjer pa jim pomagajo tudi domači, krajani in tudi sponzorji.