V teh vročih poletnih dnevih, ko vsaj ponekod po državi, kjer ni bilo hudih vremenskih ujm in poplav, že počasi pozabljajo na najhujše vremenske nevšečnosti v državi, tudi nekateri kmetovalci zasluženo praznujejo. Tako je minulo nedeljo na Kmetiji družine Bela na Zgornji Senarski, v občini Sveta Trojica, bil pravi praznik, kjer se je zbralo več sosedov, prijateljev, sovaščanov, poslovnih partnerjev in gostov, kot je v kraju (okoli 120) prebivalcev. Namen slavja je bilo odprtje in blagoslovitev najsodobnejšega hleva za govedorejo, ki se nahaja le nekaj deset metrov stran od Pomurske avtoceste in regionalke Lenart – Ptuj, na tudi sicer eni večjih kmetij na tem delu Slovenskih goric. „Delo na zemlji je težko, velikokrat garaško. Pogled v nebo in spremljanje vremena, pogled v računalnik ter vsi ukrepi in zahteve. Toda mi se znamo veseliti, naj bo nov teliček ali bodoča kravica, novega otroškega smeha in nove pridobitve. Znamo si vzeti čas za druženje, žal je nedelja tisti dan, ko imamo čas za to. In danes smo se zbrali tukaj, da se veselimo z mladim prevzemnikom, njegovega sodobnega hleva,“ je slavje odprla gostiteljica, mama mladega prevzemnika, Simona, Lea Bela, katera je poleg moža Milana in mlajšega sina Gašperja, ter seveda Simona, najbolj zaslužna, da se v trikotniku pomembnih prometnic, ob Trojiškem jezeru, že vsaj tri desetletja piše zgodba o uspehu na kmetijskem področju.

Po državni himni in pozdravu prisotnih, predvsem gostov, brez katerih bi se takšna investicija težko končala v rekordnem času, od kopanja gradbene jame, do predaje velikega objekta namenu, je minilo zgolj okoli pol leta, je Lea Bela predstavila zgodovino kmetije, družino in potek gradnje objekta vrednega dober milijon evrov. Na vprašanje, kako to, da sta z možem tako hitro predala kmetijo starejšemu sinu, saj sta z Milanom (53), ona (47), še mlada, nam je Lea povedala: „Kuj železo, dokler je vroče. To pomeni, daj takrat, ko je želja. Skupaj zmoremo vse. Le na takšen način se lahko razvijaš.“ Ob tem nam je gospodinja zaupala, da poleg vseh živali, ki jih imajo na kmetiji, posebno mesto ima kužek Miki, ki je vedno in povsod in povsod zraven, kot družinski član. Očitno pa je, da bo ena težavica na kmetiji, ker je težko najti dekle za Simona, ker si le redke želijo življenja na kmetiji, tudi povsem posodobljeni in avtomatizirani.

„Kmetija Bela ima večgeneracijsko zgodovino. Rasla je in se razvijala. Na današnji dan sem se pred 28 leti za stalno preselila na to kmetijo. Niti v sanjah si nisem zamišljala takšnega razvoja kmetije. Kmetija je takrat imela 16 glav živine, en mali rastlinjak ter 15 ha obdelovalne zemlje. Jasno je bilo, da sem morala v službo, Mož Milan pa je delal na kmetiji. Kmalu sva skupaj gradila prihodnost in iskala priložnost za boljši jutri. Leta 1996 sva se maja poročila, oktobra povila Simona, zgradila tri večje rastlinjake in si pridobila status Integrirane pridelave zelenjave Podravja ter s tem zgradila namakalni sistem. Naslednje leto sva imela že 15 arov pokritih rastlinjakov. Zgodaj spomladi ob veliki noči solata, sadike, paprika, paradižnik. Ni bilo lahko ob 5 h imeti zelenjavo pri grosistu, se odpeljati v službo, Milan opravil delo v hlevu in na zemlji. Popoldne pa ponovno pobiranje in razvoz. Brez pomoči najinih staršev in sorodnikov ne bi zmogla. Ob odprtju Evroparka v Mariboru, leta 2000 pa je prodaja padla in cene so se znižale za več kot polovico. Milan je ves čas sanjal o sodobnejšem hlevu. Potrebno se je bilo odločiti, kako in na kakšen način živeti,“ je povedala gospodinja Lea.

Na pustni torek leta 2001, kose jima je pridružil drugi sin Gašper, sta se odločila, da gresta v izgradnjo novega hleva. Milan je s pomočjo bratranca izdelal mešalec za mešanje malte. Simon je ves čas kazal zanimanje za kmetijo. Stroji so imeli večkrat na dan pregled stanja olja, tudi delo v hlevu mu je bilo všeč. „Meseca junija smo pričeli z gradnjo in to leto smo imeli še zadnjič zelenjavo. V času gradnje je Simon z njegovo samokolnico vozil malto, prehitel vsakega. 14.08.2002 so naše krave za vedno izgubile verige in postale svobodne. Pa ni šlo vse kot bi moralo, tukaj se moramo zahvaliti podjetju Emona krmila in takratnemu svetovalcu Matiju Misu, saj bi brez njegovih nasvetov takrat obupali. Dobili smo razpis in morali smo dokončati hlev. Nekaj let kasneje smo pridobili v najem toliko zemlje, da smo se odločili leta 2011 podaljšati hlev. V tem hlevu zraven nas je bilo prostora za 67 glav molznic in mlado živino. 2016 smo zamenjali molzišče 3x2 tandem v 2x6 ribja kost. Ni nam bilo lahko, toda kljub vsem preprekam smo zmogli. Otroka v OŠ nista bila zaželena, ker sta prihaja iz kmetije. Vedno sva jima bila v oporo, sama sem se bila pripravljena z njima učiti, saj jima je bilo včasih delo na kmetiji bolj pomembno. Oba sta zaključila srednjo šolo na Ptuju, smer kmetijsko podjetniški tehnik. Simonu je uspelo zaključiti tudi Višjo šolo in si pridobiti naziv Inženir kmetijstva in krajine. Nikoli in res nikoli otrokoma nisva govorila in kazala upora proti kmetijstvu, saj sva se zavedala, da nekoč midva ne bova zmogla opravljati dela na kmetiji. Bile so tudi krize in mi smo poskušali biti pozitivni.“

Simon je kmalu po končani diplomi spoznal, da bo moral prevzeti kmetijo, da bo lahko napredek in da se bo posodobil. Aprila 2021 je Simon prevzel kmetijo in se prijavil na razpis. Nakup večjega traktorja in posodobil IKT. Hkrati pa so bili ponovno pred odločitvijo kako naprej, saj jih je delo izčrpavalo. Simon je kot mladi prevzemnik imel možnost pridobiti 50% denarja. Nič niso oklevali, pridobivali so dokumentacijo in ponudbe. 22.07.2022 je bila poslana dokumentacija na Agencijo za kmetijske trge. „Vedeli smo, da ga bomo dobili, vendar brez odločbe ni kredita, ter brez denarja ni gradnje. 24.12.2022 ob 14.15 dobimo potrditev, da smo uspešni. Super vse, ampak takrat je bil delavnik do 12 h, bilo nam je jasno, da gradnje ne bo hitro. Tudi kredit je bilo potrebno pridobiti in šok, obresti iz 1,75 na 4,3 %. Toda, vztrajnost in želja nas je držala pokonci. Tako smo 27.1.2023 pričneli z gradnjo gnojišča in gnojne jame; 8.2. izkop jame v velikosti 50 x 26 x 6 m in s tem smo si izkopali milijonsko luknjo. 4.4. smo prišli iz jame ter pričeli polagati rešetke. 23.5.pripeljejo dele ostrešja in prvi trami na strehi. In postavitev obeh silosov za krmilo. 8.6. smrekica na streho in pokrivanje strehe. 1.7. poskus prižiga luči. 3.7. polaganja jogijev na ležišča, 10.7. postavitev robota v hlev. Vmes so bila opravljena vsa pleskarska dela, strojni ometi, vodovodna in električna dela. 16.8. velik dana za določene krave, selitev in molža drugače. Pestro je bilo to leto, veliko izgubljenih živcev..., in danes ponosno stojimo ob tem hlevu in se veselimo z vami, ki ste z nami,“ je dejala Lea Bela.

Ob tem se je pred ogledom nove pridobitve in preselitve za obložene mize, kjer je za glasbo skrbela skupina Veseli Jurovčani, zahvalila mnogim brez katerih proslave sploh ne bi bilo, in sicer: županu občine Sv. Trojica Davidu Klobasi za hitro spremembo namembnosti, Davidu Urbaniču in podjetju Alja za vso potrebno izrisano dokumentacijo ter nadzor, Heleni Kapun za izdelavo celotnega razpisa, Goranu Ratovniku iz SKB banke za odobri kredita, hkrati pa za potrpežljivost in ustrežljivost, Andreju Kotarju za odobritev dveh silosov za krmila, Gradbeništvu Tadej Horvat polletno delo od izkopa do strehe, Mojci Sergo in podjetju Wolf System za celotno streho, Podjetju Iglar za montažo strehe, Dejanu Zormanu za vsa pleskarska dela, Davidu Nigec s prijatelji za vsa elektroinštalacije, Davorinu Cegnarju in njegovima sodelavcema za vsa vodovodarska dela, Milanu Kokotec za izdelavo stopnic, Leonu Alenc za vsa mizarska dela, Podjetju Agrocvet za vso montažo notranje hlevske opreme in zagon robota, Larisi Fras iz kmetije Fras za izdelavo kilograme masla...

Večina izmed slednjih je sodelovala v svečanem rezanju traku, še pred tem je domači duhovnik, pater Franc Kovše, in mama Lea je še nekaj besed spregovorila tudi sinu, mlademu kmetu: „Dragi Simon! Postal si kmet, ponosen mladi prevzemnik. Vso svoje življenje živiš s kmetijstvom, položeno ti je bilo v zibko. Ko sva ti predala kmetijo sva ti obljubila, da ti bova pomagala. Ati je bil ves čas gradnje glavni nadzor, jaz pa poskrbela, da so papirji in plačila potekala nemoteno. Nikakor niso bili brez piškotov, včasih kakšen kilogram napolitank, Gašper pa je velikokrat bil v hlevu, ko si bil ti strojnik. Obljubljava ti, da ti bova pomagala koliko bova zmogla, rada pa bi si vzela čas zase in upava na kak otroški smeh.“ Ob tem mu je oče Mlina simbolično predal ključ kmetije, ključ spomina na dan, ko so se celi družini uresničile sanje. Po kar nekaj pozdravnih nagovorov prisotnih gostov, je uradni del svečanosti, pred zasedanjem bogato obloženih miz in plesišča, zaključil prav novi gospodar Simon: „Spoštovani vsi zbrani, hvala da ste prišli, za vse lepe popotne besede in izrečeno podporo. Toda prišel je čas, ko se moram zahvaliti trem pomembnim osebam, in sicer: Dragi brat Gašper, hvala ti za vso pomoč in potrpežljivost. Verjamem, da mi boš še naprej pomagal in bova skupaj sodelovala. Draga ati in mama, brez vaju ne bi bil takšen kot sem. Mami hvala ti za vse nauke in vso delo s papirji. In predvsem za kilograme napečenih sladkih piškotov. Ati tebi pa hvala za vse neprespane noči, budno spremljanje izvajanje dela. Čas je da si odpočijeta, zato vaju pošiljam na kratki oddih,“ je Simona staršema izročil vavčer za dopust.