Tudi v teh lepih jesenskih dnevih, ko so kmetovalci in ljubiteljski vrtičkarji ter vinogradniki, že začeli pospravljati plodove svojega dela s polji, iz vrtov, sadovnjakov in vinogradov, prihajajo v javnost žalostne zgodbe o neodgovornem trpinčenju in zanemarjanju nedolžnih živih bitij. V tem primeru gre za ubogi majhni mački, ki sta ne krivi ne dolžni morali trpeti človeško krutost, kateri ni meja. Žalostno je namreč, a tudi resnično, da tudi tiste živali, ki bi si na prostosti našle vsaj hrano in vodo ter tako preživele, morajo trpeti in umirati zaradi človeške nesramnosti in neodgovornosti, kajti mačkici je nekdo kar odvrgel v ribnik. Zato so vedno bolj žalostni, ogorčeni in zgroženi, aktivisti v društvih za zaščito živali, enako vsi slovenski ljubitelji živali in tudi drugi ljudje dobre volje, ko kljub mnogim preventivnim in tudi represivnim aktivnostim, po vsej državi, srečujejo vedno več žalostnih primerov nezaslišanega in nečloveškega trpinčenja nemočnih živih bitij.

Ob vsakodnevnem trpinčenju, zlorabi, zanemarjanju in tudi ubijanju nedolžnih živali, ki smo jim priča po vsej državi, vse pogostejša so vprašanja ljubiteljev živali in drugih ljudi: Kam gre naš svet? Ne le ljubiteljem živali temveč tudi vsem ljudem z zdravim razumom po vsej državi, praktično vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. Prepričani so, da bi samo poostritev zakonodaje stanje nekoliko spremenilo, še zlasti če bi odgovorni izvajali zakonodajo, saj brez hujšega „udarca po žepu“, zlasti pa zapora ali prisilnega dela z živalmi, nikoli ne bomo dočakali, da bi se nekateri lastniki (ali kot jih imenujejo: krvniki) spremenili pri obnašanju do psov, mačk in drugih nemočnih in nedolžnih živih bitij.

Tokratna žalostna zgodba se je odvijala v gramoznici – ribniku v Lipi pri Beltincih, kjer so mlajši ribiči, ki so se nahajali na drugi strani ribnika, opazili neznanega moškega z rumenim avtomobilom, ki je v eno izmed gramoznic odvrgel mali mački. Fantje so hitro odhiteli na kraj, saj so najprej mislili, da je v vodo vrgel nekakšen odpad, a so žal ugotovili, da sta majhni mačkici. O žalostnem dogodku so obvestili znanca – aktivista v Društvu za zaščito živali Pomurja, Sebastjana Lepošo, ki je po prihodu na kraj dogodka ugotovil, da je ena muca preživelo, druga pa poginila. „Poklical sem policijo, dežurnega veterinarja in naše iz društva“, nam je povedal Sebastjan, ki je žalosten, da mu ni uspelo rešiti drugo mačko, čeprav je tudi s preživelim muckom zelo slabo in težko je verjeti, da se bo izvlekel. Je podhlajen, poln črvov...

Ogorčeni so tudi v DZZŽ Pomurja, kjer predsednica Breda Habjanič pravi, kako „vemo, da se to še vedno dogaja, da ubijajo ali odvržejo male muce, a se vedno znova sprašujemo kako lahko nekdo to naredi in potem mirno dalje živi. Verjetno ne premore toliko čuta do drugih, da bi se zavedal, da je to živo bitje. Žal… Mama mačka je ostala brez mladičev, ko si bo opomogla od stresa se bo spet gonila in spet kotila. In kaj bo v bodoče naredil z mladiči si lahko le mislimo.

Tako malo bi bilo potrebno, da bi bilo vse drugače, le to, da bi mačko peljal na sterilizacijo, kjer tudi pomagamo z ugodnimi popusti“. Ljubiteljica živali Tamara Zupe pa dodaja: „Bolj ko razmišljam, manj mi je jasno, kako lahko enostavno nekam vržejo živali in jim je vseeno, kaj se bo z njimi dogajalo. Preložijo odgovornost na druge, ki cenijo vsako življenje. Večina teh zavrženih živali, ki imajo srečo, da jih najde nekdo, ki ima vest in je human, so bolne, poškodovane ali oboje. Torej, ne škoduje samo živalim, ampak obremenjuje tudi ljudi, ki skrbijo za njih. Je res lažje vsako leglo raznositi po okolici, da umirajo v mukah, kot enkrat odpeljati na sterilizacijo in rešiti vse probleme? Mislim, da denar tu ni problem, ker se da vse zmeniti okrog plačila. Večji problem je neodgovornost in nehumanost teh, ki to počnejo iz leta v leto“. Podobno razmišlja še ena ljubiteljica živali, Nada Kuhar: „Da res je, kako lahko nekdo zavrže živo bitje. Ali se pozneje ne sprašuje če so rešene ali so poginile, ga ne peče vest kaj je storil? Hvala članicam našega društva, ki se zelo trudijo, da bi te živali preživele in našle dom. Ogromno truda je tu vloženega, zato ljudje postanite bolj odgovorni“.

Po mnenju znane prekmurske veterinarke Smilje Nabergoj tovrstno početje vredno vseh obsodb. „Vse več je tovrstnih nerazumnih trpinčenj živali. In prav to pripelje tudi do umorov in se potem samo sprašujemo odkod toliko nasilja in netrpljivosti med ljudmi. Vse se namreč začne z mučenjem živali, potem se prenese na ljudi, ob tem pa se vse začne v družinah in se premalo naredi v šolah, da bi se kaj spremenilo. In kaj lahko pričakujemo od otroka, ki vidi kako njegov oče ubije kakšnega hišnega ljubljenčka...“, se sprašuje Smilja Nabergoj dr.vet.med., ki nadaljuje: „Prav na bruhanje mi gre ko nam nekateri občani razlagajo na kakšen način se znebijo nezaželenih mačk ali psov. Kje ste videli, da lahko živo bitje – majhno muco ali psička daš v PVC vrečko in odvržeš v gozd ali reko, nekateri drugi majhni (in ne samo majhni) živalci kar odseka glavo in vse skupaj vrže v smeti, poznam pa tudi primer, ko je nekdo čistokrvnega psa Dalmatinca utopil v Muri, tako da mu je okrog vratu zavezal težek kamen in še bi lahko naštevala žalostnih zgodb. Nekoliko lepše je, čeprav tudi skrajnje nehumano, če mladiče dajo v kakšno škatlo in odložijo pri vrtcu ali šoli. Toda, zakaj tako, ko pa je veliko možnosti za preprečitev razmnoževanja teh živali, če tega ne želimo. Sploh pa noben način odvzema življenja ne more biti human. Zato se moramo vprašati kaj smo naredili na področju vzgoje otrok. Tukaj premalo naredijo starši, malo pa tudi šole, kajti izmed več kot 40 šol v regiji, samo v redkih imajo naravoslovni dan, ko pridejo k nam, kjer se pogovarjamo in svetujemo, kolikor lahko v kratkem času poveš“.

Smilja Nabergoj je s solznimi očmi pripovedovala o zgroženosti nad tovrstnim početjem, ki se nenehno dogaja ob nas. Po njenem bi dejansko morale več za zapuščene živali narediti lokalne skupnosti, kot jim nalaga zakonodaja, ljudi pa je potrebno izobraževati, storilce takšnih gnusnih dejanj pa hudo »udariti po žepu« ali poslati v zapor. „Šele takrat se bo stanje začelo izboljševati in bo manj tovrstnih vrečk, kot je ta iz Lipe, pa nedavno z Negovskega konca, pred tem iz Kočevskega gozda, ali Slovenske Istre“.

Žal je veliko preveč živali, ki jim sreča ni namenjena in nedolžne umirajo v hudih mukah, prepogosto pa jih pokončajo prav tisti, ki bi jih morali meti najraje, torej človeški krvniki. Če si vsaj malo človek, nikakor namreč ne moreš tako sadistično surovo ravnati z živimi bitji.