Pri Gorzovih v Panonski ulici 52 v Rakičanu pri Murski Soboti je od nedelje popoldan zelo žalostno. Okoli 15. ure je namreč svoje oči za vedno, v 107. letu starosti, zaprla najstarejša Prekmurka in druga najstarejša Slovenka, Verona Gorza. Zadnjih nekaj let jo je pešalo zdravje, predvsem je slabše videla in slišala, pa tudi hoditi ni več mogla sama. A kljub temu je bila vesela in zadovoljna, vedno se je rada pogovarjala in tudi zapela kakšno domačo. In naključje je hotelo, da srce ni več zdržalo prav na petnajsti v mesecu, ko je pred poltretjim letom umrl tudi njen sin Alojz. In jesen življenja je Verona preživljala prav pri družini svojega omenjenega pokojnega sina Alojza, ki je žal umrl pred natanko 29 meseci, in to je še posebej prizadelo sicer še vedno čilo ženico. Zato je zadnjih 29 mesecev življenja preživela v družbi snahe Vere in vnuka Branka, in kot nam je v začetku letošnjega leta, ob praznovanju 106. rojstnega dneva, sama povedala, se ji dobro godilo.
Veronika Gorza je bila rojena na začetku prejšnjega stoletja, natanko 13.1.1901 v Veščici pri Murski Soboti, nato pa se je družina preselila v bližnje Rankovce, in to ko je bila še zelo majhna. Bila je sicer prvi med devetimi otroki v družini, izmed katerih jih je večina že mnogo prej pomrla. V Rakičan se je Veronika primožila že davnega leta 1929. Vse svoje življenje je bila gospodinja, razen da je med leti 1937 in 1940 delala v Nemčiji, nekaj sezon takoj po 1. svetovni vojni pa je hodila po nekaj mesecev tudi sezonsko delati na žitnice v Podravino in Slavonijo. In ravno od tam se je, kljub visoki starosti tudi pred nekaj meseci, spominjala številnih zanimivosti in anekdot, katere bi pozabili tudi mnogi mlajši ljudje. Brez moža Jožefa je ostala pred dobrimi 30 leti, saj je umrl leta 1973. Skupaj sta imela tri otroka, in tega se je babica Verona, kljub visoki starosti vedno spominja z veliko radostjo in veseljem. Kot iz topa nam je namreč še januarja letos, povedala celotne datume rojstev vseh treh otrok, in sicer je bil Jože, ki živi v Vojniku pri Celju, rojen 30. januarja 1932, Marija, ki živi v Satahovcih pri Murski Soboti, 3. novembra 1934, in Alojz, ki je ostal na domu, 25. aprila 1936. Žal pa, kot rečeno je Alojz 15.2.2005 umrl. Tako svojo pozno jesen življenja preživlja babica Veronika s sinom in soprogo najmlajšega in pokojnega sina Alojz, torej s snaho Vero in najljubšim izmed šestih vnukov, Brankom. V zadnjih letih je kot rečeno, babico Verono nekoliko pešalo zdravje in predvsem ne more več hoditi, zato je večino časa prebila v postelji.Trije otroci so babici Veroniki rodili šest vnukov, ti pa še 8 pravnukov, zraven je že en prapravnuk (mali Niko je star šele štiri leta), ki živijo praktično po vsej Sloveniji. »Od vseh najraje imam vnuka Branka (edini še ni poročen op.p.), ker je pač vedno doma pri meni«, pravi sicer čila, a vidno utrujena 106-letnica, katera pa si želi, da bi umrla, ker da je drugim na poti. »Ah, najraje bi umrla. Ne morem več hoditi. Tudi k maši več ne morem, a jo gledam po televiziji, čeprav malce slabše vidim in slišim«, nam je pripovedovala babica Veronika, ki je v zadnjem času opustila tudi svojo dolgoletno navado, da vedno popije kakšen čaj s šilcem domačega žganja, ter tudi kozarec dobrega vina.
Pokojna Verona nam je pogosto zaupala, da je vse življenje živela v siromaštvu, a je kljub temu zadovoljna z življenjem. Z veseljem nam je tudi zapela domačo pesmico “Po tišinski fari…”, sploh pa nam je ob vsakem obisku pripovedovala veliko zanimivih zgodbic iz svojega dolgega življenja, predvsem iz sezonskega dela v Slavoniji in Baranji, pa o tem kako je nekoč bila prepovedana žganjekuha, ali o tem kaj so jih vse “ušpičili” rakičanski otroci, katere je med gospodarjenjem na kmetiji pazila, nekateri pa so ji celo »kradli« krompir pripravljen za prašiče... Sicer pa, v teh dneh se je še dodatno utrudila od vseh obiskov in čestitanj ob visokem življenjskem jubileju, zato že prihodnje teden namerava nekoliko več počivati.
Vsekakor ji je bilo hudo tudi, da ji v zadnjem letu nekako ni pasala njena tradicionalna, omenjena dolgoletna “dnevna doza”, in sicer “šilc” domačega žganja v čaju ter kozarec vina. Morala pa je popiti veliko soka, občasno pa je le popila tudi kakšen kozarček dobrega vina, vsako jutro, do zadnjega meseca, pa je bil neobhoden zajtrk, kjer je obvezno bela kava in beli kruh, kar je ocenjevala kot zelo koristno za zdravje in tudi dolgo življenje. Sicer pa pri hrani nikoli ni bila izbirčna. Neverjetno se je spominjala praktično vseh dogodkov izpred skoraj stotih let, ko je še živela v Rankovcih..., sama je vedno bila zelo živahna in zgovorna. Ljudi je prepoznala tudi po glasu. Pogosto nam je pripovedovala, kako je preživljala svojo mladost. Najbolj ji je v spominu ostal njen očim. Čeprav je bila nezakonski otrok, sta se z očimom imela zelo rada. Povedala nam je še, da nikoli v življenju ni bila huje bolna in zdravnikov ni potrebovala, oz. jih najraje ne bi obiskovala.
Pogreb pokojne Verone Gorza, na katerem pričakujejo veliko pogrebcev, bo danes (torek, 17.7.) ob 17. uri na domačem rakičanskem pokopališču.