Gornja Radgona, 17. septembra – Enako kot vrsto zadnjih let, tudi letošnje leto gotovo ni ugodno za slovenske rejce drobnice, še zlasti ovac, kajti dokler ovčke in jagenjčke ponekod ubijajo medvedi in volkovi, drugje strele, so ponekod bele lepotičke meta potepuških psov. In poleg številnih tovrstnih primerov, ko so na delu predvsem potepuški psi, se je sinoči (četrtek, 16.9.), nov pokol nedolžnih ovčk pripetil dober streljaj od Gornje Radgone, v vinorodnih goricah na Stavešinskem Vrhu. V lepem vinorodnem kraju, kjer se nekateri, predvsem zaradi ohranjanja podeželja, odločajo za rejo drobnice, predvsem ovac, sta namreč najmanj dva potepuška psa povzročila vnovični pokol. Tam, kjer so lani in v minulih letih uničevali drobnico Rotarjevih, sta se tokrat potepuška psa znašla med ovcami in jagenjčki Vrečovih. Težko je opisati kakšno žalost smo zatekli pri družinici Vreča, pa ne toliko zaradi materialne škode, kot zaradi zaklanih ovčk. Mrtve so bile sicer „le“ tri, ena mlajša, in dve breji, ki bo decembra kotili, toda še kar nekaj živali je bilo lažje ali huje poškodovanih, vse pa so utrpele neverjeten strah, ko so jih psa preganjala in trgala.
Ovce so, tako kot vsak dan pasle v ograjenem pašniku, ob bližnjem gozdičku, in še sreča, da je sosed, ki je Vrečevim prišel domov pripeljati bale sena, videl kako psi trgajo nedolžne ovce, kajti v nasprotnem bi lahko bil pokol še bistveno hujši. Vrečovi so namreč mlajši rejci drobnice, in začeli so z nekaj deset živalmi, sedaj pa... Materialna škoda sicer ni prevelika, saj ena ovca stane približno 100 evrov, toda nihče si ne more predstavljati, kakšno trpljenje so doživljale uboge ovčke, ko so jih psi preganjali po pašniku. In ob takšnih primerih se vedno znova lahko samo sprašujemo ali lastniki psov, ki jih nimajo pod nazorom sploh imajo dušo in srce, saj sam pogled na razmesarjene živali požene vsakomur solze v oči. In zato ne preseneča, da so ob pogledu na pobite in ranjene živali, skoraj glasno jokali mama Valerija, ter osnovnošolki, ter tudi soseda Marica Rotar, ki jo je podobna nesreča doletela najmanj dvakrat doslej.
Policisti PP Gornja Radgona, ki so takoj po prijavi prispeli na kraj dogodka, enako tudi po prespani krvavi noči, so menda že na sledi krvoločnim psom. Slednja sta za dejanje, torej za razmesarjene in razmrcvarjene ovce kriva veliko manj, kot njuna lastnika. „Groza, ne moremo si misliti, kakšno trpljenje je doletele nedolžne živali, in sreča je, da je sosed videl kaj se na pašniku dogaja“, je žalostno razlagala gospodinja Valerija Vreča, soseda Marica Rotar pa se glasno sprašuje kako kaznovati lastnike psov, ki se ne zavedajo svoje odgovornosti. „Mi vlagamo in se mantramo, potem pa pridejo psi, ki so preveč zaščiteni in nam uničijo ves trud“, žalostno dopolni še en rejec drobnice na radgonskem območju Milan H., ki nadaljuje: „Vsega so krivi lastniki psov, ki ne poskrbijo za svoje živali, toda tudi država, ki vse to podpira in dovolijo lastnikom psov, da se ti lahko gibljejo nenadzorovano. Sedaj naj lastniki potepuških psov pridejo urejati naše brege, ki se drugače ne morejo obdelovati, kot z drobnico. In tudi na to bi morala študirati oblast, predvsem kmetijsko in okoljsko ministrstvo“.
Kakorkoli že, tako Vrečevim kot drugim rejcem drobnice v Slovenskih goricah, je edina rešitev, da policisti odkrijejo storilce in lastnike psov drasično kaznujejo, slednji pa bodo potem morali plačati tudi škodo, žal le materialno, saj trpljenja in bolečine nedolžnih ovčk nič ne more poplačati. Mogoče bodo pozneje vsaj vedeli poskrbeti za svoje pse. Žal pa to ni samo primer Vrečevih, temveč tudi mnogih drugih rejcev drobnice v Pomurju in Slovenskih goricah, kjer beležijo na stotine pokončanih glav drobnice, od ovac do celo nojev. Ne le v zimskem in pomladnem času, temveč sedaj že skozi celo leto, srnjad in sploh divjad v Pomurju in Slovenskih goricah ni niti malo varna pred potepuškimi psi. Redko namreč mine kakšen teden, da iz kakšnega območja skrajnjega severovzhoda države ne poročajo o žalostnih primerih, ko so raztrgane nemočne in nedolžne prostoživeče in tudi domače živali, ki ob vsem umirajo v hudim mukah, trpljenju in bolečinah. Lovec, sosed Vrečovih na Stavešinskem Vrhu je ogorčen. Zaveda se, da je tudi ustrelitev psov nehuman, toda še huje je prisluhnili kako hudo je, ko se krdelo potepuških psov požene za ubogo živaljo, in jo potem ko se zaleti v žičnato ograjo okoliških vinogradov in sadovnjakov, dohiti. Kakšno cviljenje in jok nemočne živali sledi, da se ti kri v žilah zaledeni..., pove lovec, je skoraj vsako jutro gleda kako potepuški psi preganjajo divja, občasno pa tudi ovce, a psa le ne sme ustreliti. A tudi, zakaj bi ga, kajti dejansko so najmanj krivi psi, ki se že po naravnem nagonu zaženejo za divjadjo ali drobnico, bolj so namreč krivi lastniki, ki za svoje štirinožne prijatelje ne poskrbijo ustrezno. Zanimivo je tudi, da še v društvih za zaščito živali opozarjajo lastnike psov, da je potrebna skrb za živali, strinjajo pa se predvsem s sankcijami zoper lastnike, katere je potrebno predvsem dobro „stisniti po žepu“, ne pa ubiti žival, ki ni sama kriva, da počne to kar pač počne, saj je njen nagon naraven!