V okviru priprav na letošnji 45. mednarodni kmetijsko živilski sejem, ki bo konec avgusta na Pomurskem sejmišču v Gornji Radgoni, je med drugimi strokovnimi ocenjevanji, potekala tudi tradicionalna Slovenska vinska olimpiada, največje ocenjevanje slovenskih vin sploh. Ekipa najbolj uglednih slovenskih in tujih vinskih strokovnjakov je spet ocenila natanko 656 vzorcev tihih in penečih se vin, in to je bilo že 33. ocenjevanje, katero poslej poteka pod novo blagovno znamko „Vino Slovenija Gornja Radgona 2007“. In ob tej priložnosti je nekdanji direktor sejmišča Ivan Kovač, spregovoril o tem kako so pričeli ocenjevati vina v Gornji Radgoni. Iz skromnih začetkov pred triintridesetimi leti je omenjeno ocenjevanje preraslo v največje ocenjevanj slovenskih vin sploh, v zadnjih letih, zlasti po vstopu Slovenije v EU, pa radgonsko vinsko ocenjevanje vedno bolj pospešeno prestopa tudi slovenske meje.
»Že leta 1961 smo prvič v zadružni dvorani organizirali razstavo radgonskih vin, kar je objavljeno tudi v biltenu, ki so ga izdale Radgonske gorice d.d. ob nedavnem praznovanju 150. obletnice proizvodnje šampanjca v Radgoni. Ko smo prvi sejem organizirali na prostoru, kjer je sedaj tržnica in Market (plato za občinsko stavbo op.p.), skratka na nekdanjem športnem centru Radgona, smo postavili tudi kmečko pivnico, kjer smo pili vino iz keramičnih vrčkov. Ni bilo niti tekoče vode, zato smo po dveh letih na zahtevo sanitarne inšpekcije to prijetno klet-pivnico ukinili. Takrat še sanjali nismo o kulturi pitja vina na podeželju. Ko pa smo sejem preselili na sedanjo lokacijo sem moral profesionalno prevzeti sejem (postal je direktor op.p.). Ker je takrat sprejeti Zakon o združenem delu zahteval, da lahko podjetje obstaja, če ima najmanj tri zaposlene. Na tedanjem sejmišču so pa obstajali le trije leseni paviljoni, provizorične sanitarije ter 3x3 metrski prostor, kjer naj bi imel direktor pisarno oziroma upravo sejma. V takšno organizacijo kot direktor nisem želel iti, zato sva se s pokojnim Kresetom dogovorila, da bom postavljal določene pogoje pred takratno oblast in tudi pred kolektiv razstavišča, kjer je Krese bil direktor, imel pa je močan odpor v kolektivu, da bi prevzeli Pomurski sejem. Po nekaj letih dogovarjanja so vse moje zahteve bile uresničene«, je dejal Ivan Kovač, že vrsto let upokojeni direktor Pomurskega sejma.
Takrat sta med drugimi bili zgrajeni rdeča in rumena hala z okoli 2.500 kvadratnih metrov površin ter gostinski paviljon velikosti 2.000 kvadratnih metrov pokritih površin, navozili so veliko gramoza po celem razstavišču in uredili ograjo okrog razstavišča. Zgrajena je bila tudi sedanja upravna stavba skupaj z takratnimi soinvestitorji Krajevno skupnostjo Radgona in soboško enoto Zavarovalnice Triglav. »Nato smo s pomočjo domačih kmetijskih strokovnjakov iz Pomurja, Agronomske fakultete iz Ljubljane, Višje agronomske šole iz Maribora, zadružne zveze, poslovnih združenj in sekretariata za kmetijstvo izdelali dober program sejma, ki mora v nekaj letih doseči nivo Novosadskega sejma, ki je takrat bil pojem v SFRJ. V tem programu smo zapisali med drugim tudi ocenjevanje vina in drugih živilskih oziroma kmetijskih proizvodov. Moram priznati, da si v začetku nisem predstavljal kako bi naj ta ocenjevanja pričeli, saj nismo imeli za to znanja, niti materialnih možnosti. Krese je bil zato, vendar kako to pričeti, da ne bo prevelikega odpora v Ljubljani na sejmu in takratni politiki. S Pištejem Kuharjem, ki je bil kmetijski novinar doma iz Prekmurja in se je v času sejma preselil kar k meni na stanovanje, skupaj s svojo ženo Anico. Vsaki večer ko sem prišel ponoči s sejma domov in me je običajno čakal, da sva še kakšno uro med drugim razmišljala o sejmu, največ pa o vinu. Prišla sva do zaključka, da bomo začeli ocenjevati privatna vina. Pišta, kot poznani kmetijski novinar pa tudi lastnik vinograda in kleti v Jeruzalemu, mi je obljubil, da bo prinesel prve vzorce vina iz vseh treh vinorodnih dežel. Tako je v cekru prinesel v mojo pisarno po eno steklenico od Pluta iz Metlike, iz Vipave od Andreja Rejca ter še en vzorec iz Primorske za katerega pa žal imena nimam zabeleženega, dali so še Stanko Čurin, Pišta Kuhar in Ivan Borko iz Radgone. Tako smo imeli 6 steklenic vina. Kaj pa sedaj? Pišta pravi, greva k Štamparju in Medveščku pa mi sami ocenimo. No Vinko Štampar je nekaj razmislil in pravi, da bi bilo potrebno še povabiti Gönca iz Ptuja in Žalarja iz Ljutomera. Tako smo se naslednji dan dobili pri Ivanu Borku, kjer smo te prve vzorce tudi ocenili. Bili pa smo v sledeči sestavi: Vinko Štampar, Martin Medvešček, Jani Gönc, Slavko Žalar, Pišta Kuhar in moja malenkost. Ocenjevanje je bilo pred Borkovo kletjo v senci, sedeli smo pa na hlodih, ki so ležali pred kletjo. Kozarci so bili v obliki kriglov z ročaji, kot smo imeli takrat navado po kleteh. Vsa vina so bila dobro ocenjena in smo jim dali neke vrste potrdilo, da smo jih ocenili«, pravi Kovač.
To ocenjevanje mu je potem dalo idejo, da je že naslednje leto vzel s seboj Štamparja in Frangeža in v svojo Lado naložili litrske steklenice iz Radgonske kleti in zamaške od Radenske in so šli od kleti do kleti obiskat kletarje, ki so bili že priznani vinogradniki, kjer so zbirali vzorce za ocenjevanje. »Tako smo zbrali 17 vzorcev vin in smo že formirali komisijo za ocenjevanje vin. Ocenjevali smo na upravi v sejemski dvorani vsi za isto mizo. Kozarce smo si sposodili od Radgonskih goric in to za vsakega enologa 2 kozarca. Štefan Frangež je še dve leti odpiral steklenice in vodil evidenco o vinu. Na ocenjevanje smo običajno povabili našega domačega pesnika Manka Golarja z nalogo, da obvezno mora napisati pesem o vinu. Od teh pesmi je ena na narečnem tekmovanju v Ptuju ali Mariboru dobila prvo mesto. Eno je pel tudi na sejmu Alfi Nipič v kmetijski oddaji. Naša želja je bila, kako to ocenjevanje razširiti na mednarodni nivo. Pa smo eno leto prinesli po dva vzorca iz Madžarske, Avstrije, Italije, in takratne SR Hrvaška. To pa je postalo trn v peti v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču. Tako se je pojavil veliki odpor in naslednje leto so mi prepovedali takšno obmejno ocenjevanje, ker je mednarodni le Ljubljanski sejem. Dve leti sem sicer uspel prepričati Ljubljančane, da smo točili oziroma degustirali vina iz Ljubljanskega sejma v posebej postavljenem paviljonu v obliki 6-kraka, tako smo imeli v vsakem kraku en kontinent in seveda domača slovenska vina. Vina so bila prisotna iz celega sveta. Ker so novinarji to močno poudarjali v javnosti tudi tak poskus se ni obnesel v naslednjih letih, zato teh vin nismo več dobili v Radgono na degustacijo iz vinskega Ljubljanskega sejma«, pravi Kovač.
Zanimivo je tudi, da je takrat v Gornjo Radgono h Kovaču dopotoval takratni pomočnik sekretarja za kmetijstvo dr. Stanko Renčel z nalogo, da mu prepove ocenjevanje zasebnega vina, ker je to v nasprotju s takratno politiko. Pred njim pa je bila pri Kovaču z isto nalogo tudi takratna vinska inšpektorica, ki je že pokojna. »Obema sem pokazal sliko Edvarda Kardelja, ko je poskušal Čurinovo vino in rekel, da je zelo dobro, čeprav je iz zasebne kleti. Seveda novinarji so to novico povsod objavili. Od takrat več ni bilo problema, ker sem rekel naj prijavijo Kardelju če upajo. Pozneje so se začela ocenjevati tudi vina po posameznih društvih. Za kvaliteto vina in kultura pitja je v veliki meri prispeval tudi Pomurski sejem. Ni mi pa uspelo, da bi najboljša ocenjena vina po društvih prišla v Radgono, da bi lahko to ostala olimpiada slovenskih vin. Težave sem imel tudi s podpisovanjem priznanj. Nobeden od republiških funkcionarjev ni želel kolajne oziroma diplome podpisovati in jih deliti. Za nekaj let sem prepričal dr. Fedorja Pirkmajerja, ki je takrat bil direktor poslovne skupnosti, dokler mu niso na predlog predsednika skupščine poslovne skupnosti Lemuta s sklepom to prepovedali. Ker je prišel nov režim v samostojni državi Sloveniji, ko so z veseljem kmetijski ministri podeljevali odličja iz radgonskih ocenjevanj. Kljub vsem tem težavam je radgonsko ocenjevanje postalo ugledno in priznano po vsej državi, saj je na tem ocenjevanju do sedaj sodelovalo že več kot. 60 vinskih strokovnjakov«, pravi Ivan Kovač, in dodaja, da bi lahko o zgodovini ocenjevanja vina v Gornji Radgoni govoril še veliko, in to bo storil ob kakšni drugi priložnosti. Sam je hvaležen Kardelju, da mu je nehote pomagal, posebej pa je Kovač vesel, da je Pomurski sejem s svojimi ocenjevanji veliko prispeval k kvaliteti ponudbe vina pa tudi vseh ostalih živilskih proizvodov, ki so jih začeli v Gornji Radgoni ocenjevati in še danes zavzemajo primerno mesto v okviru Kmetijsko-živilskega sejma.