Murska Sobota - Ljudje smo dejansko živa bitja, vendar čedalje bolj pozabljamo na svet okoli nas, ki prav tako živi in ima pravico do življenja. Na svetu je veliko dobrih ljudi, vendar le nekateri to priznajo in pokažejo, saj jih le peščica pokaže svojo humanost in spoštovanje do drugih živih bitij, ki bivajo v istem okolju kot človek. Ker ljudje ne razumemo oziroma nočemo razumeti živalskih klicev na pomoč, se moramo zavedati, da morda vsak „hov“ ali vsak „mijav“ je klic na pomoč. Človekova okrutnost do živali je v današnjem času dosegla do zdaj še nepoznane razsežnosti; mnoge živali životarijo v za njih neprimernih bivališčih ali pa so brezupno prepuščene cesti in svoji usodi. Takšno stanje je potrebno spremeniti, in zato so se tudi v Društvu za zaščito živali Pomurja, kot pravi njegova predsednica Breda Habjanič, trdno odločili, da razmere glede sobivanja človeka in živali, ki so kritične v celotni pomurski regiji, spremenijo na bolje. Žal pa vsak dan zamujanja na tem področju pomeni tudi smrt ali vsaj hudo trpinčenje za kakšnega štirinožnega prijatelja, za kakšno muco, in še posebej za kakšnega kužka. Zato mnoge živali nikoli ne bodo dočakale, da se bodo pomurski župani dovolj ozavestili, in da bo tudi skrajnja severovzhodna regija dobila zavetišče (azil) za zavržene živali. Poleg mnogih štirinožnih prijateljev, to sedaj zanesljivo velja tudi za pasjega mešanca manjše rasti, ki je konec minulega tedna, v hudem trpljenju končal življenje v vasici Ropoča na Goričkem. O žalostnem dogajanju nas je obvestila starejša domačinka iz lepe vasice Ropoča Hedvika Čerpnjak, ki je, kot ljubiteljica živali, z veliko žalostjo spremljala trpljenje mešanka, ki se ga je nevestni lastnik znebil na skrajnje nehuman način. Vse namreč kaže, da je lastnik, ki se je želel izogniti obveznemu cepljenju proti steklini, raje ubral skrajnje žalostno pot. Svojega kužka naj bi že nekaj časa trpinčil, minulo sredo pa naj bi ga z topim predmetom udaril po glavi. Ko je bil prepričan, da je kuža mrtev, ga je odvrgel v jašek ob potoku na dvorišču Hedvike Čerpnjak. Toda pes ni bil mrtev, temveč je pozneje umiral v hudih mukah in trpljenju, Hedvika pa je po telefonu obvestila lokalni radio in veterinarje, da so bili seznanjeni o dogajanju. „Tudi sama ter sosedje, ki so med prvimi prejšnji četrtek opazili ubogega kužka, smo bili enotnega mnenja, da ga je lastnik ali nekdo drugi udaril po glavi, in potem, ko je bil prepričan, da je mrtev, odvrgel v naš jašek. Toda kužek se je zbudil in smo ga odkrili med cviljenjem. Takoj smo obvestili lokalnega veterinarja, ki je svetoval, da naj pokličemo tudi župana (Edvard Mihalič, op.p.), ker da stroške mora kriti občina. Najbrž ga je nekdo odvrgel v jašek že v sredo pozno popoldan ali ponoči. Ko je lokalni veterinar prišel ponoči okoli 22. ure, je ugotovil, da ne more veliko pomagati, zato smo vsi skupaj ugotovili, da je boljše, če ga ne izzivamo, saj bi lahko bil stekel. Nudili smo mu hrano in, na pobudo veterinarja tudi eno desko, na kateri bi lahko ležal. Šele v petek pa je prišla veterinarska ekipa iz Murske Sobote, ki je ubogega kužka pobrala in odpeljala, in so takoj dejali, da ga bo najbrž potrebno usmrtiti. Nikakor ne moremo verjeti, da so ljudje takšni, da lahko povzročijo takšno trpljenje ubogi živali“, nam je žalostno razlagala Hedvika. V imenu Društva za zaščito živali je akcijo koordinirala Helena Bavčar, a žal pomoči za nesrečnega kužka ni bilo. Žalosten dogodek iz Ropoče, ki marsikomu para srce, nas je peljal tudi do enega izmed pomurskih veterinarjev, ki jim ni vseeno ali bo kakšna izmed živali končala včeraj, danes ali jutri, Milošu (Mišu) Prostranu, dr.vet.med. iz Veretinarie d.d. v Murski Soboti. Sam je bil prisiljen evtanazirati nesrečnega kužka iz Ropoče, a nam pove, da se veterinarji le redko odločajo za tovrstne posege. Zavrnil je tudi očitke, da prav pri Veterinariji d.d. takoj po preteku zakonski določenega časa (en mesec) evtanazirajo kužke iz svojega začasnega azila na Markišavski ulici v Murski Soboti. „Res je, da se za skrajnost odločamo le redko, ko je očitno, da kužku zaradi poškodbe ali bolezni ni nobene pomoči več. To se dogaja tudi, ko gre za starejšo žival, kjer očitno ni več možnosti za izboljšanje, in če se lastnik, kljub dolgoletni ljubezni do takšne živali odloči za slovo, veterinarji poskrbimo za evtanazijo. Najhuje je, da se nekateri lastniki prav pred tem obveznim cepljenjem skušajo znebiti svoje živali kar je dejansko skrajnje nehumano. Ne vem kako komu pride na pamet, da odvržejo nekaj kar so imeli ali še imajo radi. Zato je dobro, da le ne morejo odvrci vseh živali, temveč le starejše pse ter posebej mlade, kajti vsi rojeni po 1.1.2003 imajo čipe, katere ob cepljenju proti steklini vstavimo brezplačno. Tako vse lastnike psov, ki imajo čipe lahko odkrijemo brez težav“, pravi veterinar Mišo, ki ga še posebej boli, ko nekateri lastniki v gozd ali kar ob kakšni cesti, odvržejo kužke stare mesec dni, ko bi najbolj potreboval materino mleko. Veterinar Mišo nam tudi pove, kako živali niso igrače in jih je potrebno obravnavati nadvse odgovorno. Strinja se tudi, da je obvezno cepljenje proti steklini (32.55 €) dokaj visok izdatek, toda steklina je neozdravljiva bolezen in cepljenje je nujno. „Žal se odvrženje psov ne dogajajo samo pred cepljenjem, čeprav je tokrat teh več, temveč skozi celo leto. Zato moramo biti na jasnem, da je imeti psa obveza ne pa hec“, dodaja naš sogovornik. Glede čedalje večjega odločanja lastnikov ali „kazi“ ljubiteljev, da se na skrajnje nehuman način znebijo svojega kužka, pa je zanimiva pobuda še ene izmed priznanih ljubiteljic živali – znane prekmurske veterinarke Smilje Nabergoj, dr.vet.med. Sama nikakor ne more razumeti nikogar, ki se odloči, da bi se na takšen ali drugačen način rešil svojega hišnega prijatelja. Meni pa, da bi se morala poostriti zakonodaja (tudi kazenska) na tem področju. Po eni strani bi mogoče podražili evtanazijo, ki bi bila dražja kot obvezno cepljenje in bi se mogoče zadeva vsaj nekoliko spremenila. Morebiti bi se žival takrat usmilila vsakemu lastniku, če pa bi se takrat odločil za zavržene ali kakšno drugo trpinčenje živali, bi ga po mnenju Nabergojeve, morali „močno udariti po denarnici ali celo poslati za zapahe“...