Minulo sredo (3.7.2011) je minilo natanko 22 let odkar so vojaki Jugoslovanske armade zapustili mejni prehod v Gornji Radgoni, ki so ga med osamosvojitveno vojno imeli slab teden dni pod svojim nadzorom. S tem so vojaki JA pravzaprav dokončno in za vedno zapustili mesto Gornja Radgona in sploh radgonsko območje. In v spomin na ta dogodek Območno združenje veteranov vojne za Sloveniji, Policijsko veteransko društvo "Sever", Združenje slovenskih častnikov – območna organizacija Gornja Radgona, Združenje borcev za vrednote NOB, pod pokroviteljstvom občin Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici in Apače, vsako leto pripravljajo tradicionalni spominski »pohod ob meji«. Slednji vsako leto poteka izmenično iz Gornje Radgone proti Radencem in v nasprotni strani, letošnji, 12. pohod pa je potekal od Radencev do Radgone.
Ker mestu in sploh območju Gornje Radgone pripada eno častnih mest pri osamosvajanju Slovenije pred 22 leti, je logično, da so tovrstni dogodki vedno dobrodošli in tudi dobro obiskani, brez kakšnega koli ločevanja, kot je bil primer z državno proslavo dneva državnosti. Na radgonskem območju je posebni odbor sestavljen iz vseh veteranskih združenj vse soglasno potrdil, in tako so se udeleženci letošnjega pohoda prvo sredo v juliju, ob 18. uri zbrali pri spominskem obeležju v Radencih. Po pozdravnem nagovoru podžupana Radencev Janeza Konrada, se je kolona dobrih 200 pohodnikov, predvsem različnih veteranov in njihovih družinskih članov, pod vodstvom pod vodstvom Štefana Žalodca (OZVS) in Miha Straha (OZ borcev za vrednote NOB), ob reki Muri podala proti Radgoni, kamor so slabe dve uri pozneje prispeli do obeležja »Tetraeder« pri mostu, deset minut pozneje pa do spominskega obeležja »Nikoli več« v Gornji Radgoni, kjer je bila osrednja proslava. Po pozdravnem nagovoru radgonskega župana Antona Kampuša, je slavnostni govor imel minister za notranje zadeve RS, dr. Gregor Virant.
Celotna zadeva, pod nekakšnim nepisanim geslom „V Gornji Radgoni, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, saj so se vsi govorci, moderatorja Dušan Zagorc in Nikolaj Brus, župan Gornje Radgone Anton Kampuš, in podžupan občine Radenci, Janez Konrad, ter slavnostni govornik, minister Virant, govorili v tem slogu, je bila sila prijetna in vsi pohodniki so lahko uživali. Vsi so opozorili na nedavno osrednjo proslavo dneva državnosti v Ljubljani (in Celju), ko so izločili nekatere organizacije, ter za primer vzeli območje skrajnjega severovzhoda države, kjer kljub različnim političnim opredelitvam ni ločevanj in delitev, ki da samo škodi, ne le ob tej hudi gospodarski krizi temveč sploh v vsakdanjem življenju. V Gornji Radgoni pa temu ni bilo tako, saj so vsi bili skupaj, tudi na družabnem srečanju v OŠ Gornja Radgona, kjer je vsem dvestotim pohodnikom ter več desetim drugim gostom dobro teknil pravi vojaški pasulj s prekajenim mesom, in kjer tudi lepe-spravljive besede in dobre kapljice ni manjkalo. V tem času so se prisotni predvsem spominjali dogodkov izpred dvaindvajsetih let. Vsi skupaj pa so si bili enotni, da se bodo udeležili tudi 13. pohoda ob meji, ki bo natanko čez eno leto, 3. julija 2013 v nasprotni smeri med Gornjo Radgono in Radenci.
Slavnostni govornik na prireditvi, minister za notranje zadeve dr. Gregor Virant je v svojem govoru med drugim povedal: „Svojo državo in meje lastne države smo si izborili v krvi, danes pa radi rečemo, da to ni tisto, za kar smo se borili. Priznati si moramo, da smo zapravili marsikatero prednost, ki smo jo imeli kot ena najuspešnejših novih članic EU. Ker nismo znali pravočasno sprejeti določenih rešitev, nismo bili dovolj pogumni ali ker nismo znali pravočasno udariti po mizi in narediti reda v državi. Zdaj nimamo več veliko izbire in moramo sprejeti marsikateri neprijeten ukrep. Ni druge možnosti, kot da počasi uravnotežimo javne finance, da država neha trošiti več, kot ustvari. Prav tako ni druge možnosti, kot da naredimo red v smislu pravne države, s tem da je treba priznati, da se tu stvari že premikajo in so nekateri mogočneži že pravnomočno obsojeni, za kar gre zasluga policiji, kriminalistom, tožilstvu in tudi sodiščem“. V nadaljevanju je Virant spomnil še na to, kako smo bili v letih osamosvajanja enotni kot narod. „Prav poudarjanje razlik in tega, kar nas deli, nas marsikdaj preveč ovira pri doseganju ciljev. Če se bomo znali bolj poslušati in upoštevati drugačna mnenja, če bomo bolj enotni, nam bo tudi šlo bolje“, je sklenil svoj govor minister Virant, ki se je s položitvijo cvetja k pomniku Nikoli več poklonil tudi spominu na žrtve vojne za Slovenijo. Hkrati je Virant komentiral tudi zadnje napade njegove nekdanje SDS, krčenje njegovega ministrstva, predvsem pa ukinjanje majhnih občin ter tudi upravnih enot...
Kaj so še povedali?
Anton Kampuš, župan občine Gornja Radgona: „Spoštovane udeleženke in udeleženci tega 12. pohoda ob meji in mejni reki Muri. Z vašo prisotnostjo dokazujemo, da spoštujemo vse vrednote naših prednikov, pa najsi gre z Mojstrove borce, člane NOB, Tigrovce, osamosvojitelje. Torej za vse tiste zavedne Slovenke in Slovence, ki so bili kdaj in bilo kje prispevali svoja dejanja in svoj trud na oltar domovine z vizijo samostojne Slovenije. Sedaj se dela drugače. Nekateri so poveličevani, nekateri spet zaničevani, to ni prava smer za Slovenijo. To obsojam in obsojamo, to nikamor ne pelje. To ni pot v lepšo in boljšo prihodnost, to je smer teme in mračne prihodnosti. Mi si tega ne želimo – to je napačna smer. Podpiramo smer združevanja, zaupanja, solidarnosti, medsebojnega spoštovanja, ter objektivne možnosti za vse, ki živijo v Sloveniji – predvsem za mlade. Lepo bi bilo, če bi tudi mnogi drugi sledili Gornji Radgoni, kjer vedno držimo skupaj in tako bi moralo biti povsod po Sloveniji. V Gornji Radgoni, v Slovenskih Goricah, v Pomurju, moramo držati skupaj, kot nas je učil naš velikan, akademik Anton Trstenjak. Samo to je pogoj za preživetje in za naš obstoj“.
Janez Konrad, radenski podžupan: „Čeprav smo se v zgodovini Slovenije morali Slovenci večkrat boriti za svojo domovino, smo si v zadnji vojni s skupnim nastopom izborili svojo samostojnost – svojo državo Slovenijo. Takrat se nismo ločevali po strankarskem ali verskem prepričanju. Vsi, ki so se kadar koli borili za našo domovino, so pomembni in jim moramo večno izkazovati hvaležnosti ter spoštovanje. Preveč domoljubov je dalo življenje za svobodo, ki jo lahko mi uživamo. Upamo lahko, da vojne več nikoli ne bo. Tovrstne prireditve so še toliko bolj pomembne v sedanjem času, ko smo dočakali trenutke totalne nestrpnosti in zanikanja vseh vrednot, sploh pa zanikanje naše polpretekle zgodovine. Nekateri se ne zavedajo, da je moč v slogi in da vsaj v teh gospodarsko kriznih časih ne podpihujemo zdrah in ne odpirajmo ideoloških ločevanj. Pred davnimi leti je naš poet Prešeren v Zdravljici napisal med drugim tudi naslednji verz: »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima slava, vsi naj si v roke sežejo.« Bolj, ko gledam in berem te, nekatere skoraj preroške besede našega velikega pesnika, bolj se mi utira misel, da je strpnosti v našem vsakdanu zares premalo. Zato je današnja in tovrstne prireditve, ki še bodo, toliko bolj pomembna, da nas druži v spravi in mirnosti“.
Ladislav Lipič, predsednik ZVVS „Čeprav je osamosvojitvena vojna bila kratka, so bili doseženi vojaški in politični cilji. In vsega kar se je dogajalo v času osamosvajanja smo lahko veseli, nikakor pa ne moremo biti zadovoljni in veseli nad zadnjimi ločevanji in delitvami, ki jih povzročajo nekatere politične opcije. Vsi prapori in zastave, vsi grbi in označbe so simbol naše zgodovine in ponos vseh nas. Zato nas nihče nima pravico deliti in ločevati. Kdor pozablja kdo je stal v bran Sloveniji v letih 1941/45, kdor pozablja kdo so Tigrovci..., nikoli ne bo uspešen v svojih namerah in namenih...“