Če zanemarimo, da je tisti dan, bilo 23. aprila, Aapaško polje žejno čakalo dežja, je bilo v hiši Jožeta in Tatjane Balažic nadvse veselo. To je bil dan, ko je mama od Jožeta Balažiča, znanega glasbenika, imel je tudi svoj ansambel, Ana Balažič praznovala 85. rojstni dan. Kakor je tod navada jo je na njen rojstni dan obiskala delegacija Krajevnega odbora Rdečega križa, to sta bili predsednica KORK Stogovci Milka Patekar in aktivistka Marija Weinhandl, katerima se je, kakor običajno, pridružila svetnica občine Apače Majda Jerebic. Mami Ani so prinesle čestitke in jima izročile priložnostna darila. Vse to pa smo mi zabeležili za bralce Prepiha.
Razumljivo je, da so bili njeni seznanjeni z našim obiskom, in bili tako že pripravljeni na naš obisk. Čeprav bi lahko kramljali zunaj, so nas povabili v hišo, kjer nas je že čakala slavljenka Ana, ki ni preveč zgovorna, zato nam je pri pogovoru pomagal njen sin Jože. Zanimivo pa je, da nam je znala zapeti. Skupaj z njo smo tudi mi zapeli, česar je bila nadvse vesela. Seveda nam je zapela ljudske pesmi, med drugim: Oj, mladost ti moja. Gotovo se je ob tem spomnila, da je mladosti konec, kajti 85 let življenja sega že krepko v drugo polovico bivanja na tej zemlji. Kot smo izvedeli živi mama Ana sama v svoji hiši, ki jo je kot kolonistka dobila pred mnogimi leti. Ob njej si je sin Jože z družino postavil hišo, zato ji je sedaj vedno pri roki. Njegova žena Tajana pa kuha za njeno družino in za mamo, saj sama ni več sposobna kuhati.
Življenje Ane Balažič, rojene pod dekliškim priimkom Furlan, se je pričelo z rojstvom 23. aprila 1922. leta v Zabačevem pri Borovnici. V družini se je rodilo 9 otrok, od katerih je živa le Ana. Po vojni je z mamo Marijo in očetom Valentinom prišla kot kolonistka na Trate, katerim je bila dodeljena manjša kmetija. Ana se je leta 1946. poročila z čevljarskim mojstrom Jožetom Balažičem, ki je kot čevljarski obrtnik delal na Tratah. Leta 1952. sta s možem, ki ji je umrl 1975. leta, v Stogovcih, kjer živi še sedaj, dobila hišo in okrog 2 ha posesti. Tu je nekaj časa delala v tedanji Kmetijski zadrugi, po ukinitvi pa je gospodarila na posesti in pridelovala vse potrebno za preživljanje družine, v kateri se je rodil le sin Jože. Ponavadi so imeli po dve kravi in nekaj prašičev, kar je v tistih časih pomenilo, da je družina, za tiste čase, solidno živela. Kot pravi, razkošja ni bilo, lačni pa tudi niso bili. Vesela je, da jo obkrožajo trije vnuki Tajana, Jožica in Dušan, ki so jo obdarili s petimi pravnuki. Kot je poudarila, jo vsi radi obiskujejo in jo tudi spoštujejo.
Najhuje ji je, ko ne more več delati. Spominja se dni, ko je skrbela za živino, danes pa ji dela kratek čas le muca Pika, ki ji rada prihaja v naročje, kjer njena, od dela utrujena roka, boža njen mehki kožušček. Povedati še moramo, da je Ana članica Rdečega križa in kje bila tudi krvodajalka. Ob koncu obiska nam je dejala, da se naj zahvalimo delegaciji, ki jo je obiskala in jo z obiskom razveselila. Nam pa je Ana ob spremljavi sina Jožeta na harmoniki in njenega vnuka Dušana kitarista, za slovo zapela. Lep sprejem njenih in zapeto slovo, je bilo lepo doživetje za nas, ki smo ji čestitali za njen 85 rojstni dan.
Besedilo in foto: LUDVIK KRAMBERGER