Tako bi lahko dejali iz povzetka pogovora s Francem Kolaričem iz Droptinc pri Apačah, ki je tiste dni, ko smo ga obiskali, praznoval 85 let življenja. Hiše ni težko najti, saj stoji ob glavni cesto Gornja Radgona-Apače-Trate-Cmurek. Pravzaprav na križišču odcepa ceste proti oddaljenim hišam v Droptincih. Obiskati bi ga morali skupaj z delegacijo v kateri so bili župan in svetnica občine Apače, dr. Darko Anželj in Majda Jerebic, ter predsednica in aktivistka Krajevnega odbora Rdečega križa Stogovci Milka Patekar in Marjeta Novak. Ker se takrat nismo mogli udeležiti, smo se napotili k Kolaričevim dan kasneje. Takoj, ko smo odprli leso, ki varuje njihovega kužka pred vsiljivci, smo zagledali rožni vrt, ki krasi hišo in okolico. Razcvetele cvetlice in urejeno dvorišče, daje vedeti, da živijo tod skrbni ljudje. Raznovrstne spomladanske cvetoče cvetlice krasijo ves ostali del dvorišča in velik, nekoč zelenjavni, sedaj pa, v veliki meri, cvetlični vrt. Povabljeni smo bili v hišo, kjer se je naš pogled ustavljal na rožah, ki prezimujejo, tu in tam že cvetijo, in čakajo na pomlad, ko bodo krasile okenske police. Še preden smo pričeli pogovor, smo izvedeli, da ima rože rada žena Viktorija. Seveda jo pri tem podpira tudi naš sogovornik.
Franc Kolarič se je rodil v družini 8 otrok, od katerih živi še pet, leta 1922 v Bačkovi pri Benediktu. Družina se je preživljala na 3,5 ha veliki posesti. Tedaj o kakih rednih službah na deželi ni bilo govora. Preživljali so se od tega kar so pridelali doma in zaslužki z delom pri kmetih. Ti zaslužki so bili ponavadi v naravi. Bodisi da so za delo dobili kako prase (odojeka), odslužili orača in drugo. Osnovno šolo je obiskoval v Benediktu, kjer je bil tedaj ravnatelj, rekli so nadučitelj, Leopold Zlatič. Spominja se župnika Fran Ksavera Gomilška, ki je vsako nedeljo pred pozno mašo okrog cerkve prebiral brevir in na tak način opozarjal može in fante, da morajo iti v cerkev. Po končani šoli je delal pri starših na posesti. Ko je bila prilika je delal v vinogradih tujih lastnikov pri Sv Ani. Delo je bilo sorazmerno dobro plačano, saj si je lahko za dnevni lon, plačilo, kupil srajco. O nadaljnjem šolanju ni bilo govora. Kot je dejal, ga je šolalo življenje.
Kakor mnogi možje, ki so bili pri vojakih, posebno tisti, ki so bili prisilno mobilizirano v nemško vojsko, ima Franc dober spomin na dogodke iz tega obdobja. »Vojna je bila tista, ki mi je prekinila brezskrbno mladost. Komaj 20 letni fant sem bil 20. oktobra 1942 vpoklican v nemško vojsko. Ker smo bili tedaj pod okraj Ptuj, sem bil mobiliziran na Ptuju, odkoder so nas odpeljali v Nemčijo, v mesto Helborn. Tam smo ostali kratek čas, saj smo bili že 2. novembra 1942 premeščeni v Francijo, v kraj Sant Die, kjer smo se urili v vojaških veščinah. Ko smo obvladali zadane vojaške veščine smo bili februarja, dneva se ne spominjam več, 1943. leta, poslani na fronto pri Veliki Jeluki v Rusiji. To je bilo najtežje obdobje mojega služenja v nemški vojski. Mraz in stalne borbe so terjale veliko napora. Tu sem bil 18. januarja 1944 ranjen v pljuča in ramo. Kot zanimivost naj omenim, da smo bili istočasno ranjeni trije Slovenci-Benedičari, jaz, Pepek Gumzer iz Benedikta in Jože Rojs iz Drvanje in vsi trije še živimo. Vsi smo bili poslani v bolnišnice, in smo se srečno vrnili domov. Sam sem bil 5 mesecev po bolnišnicah po raznih krajih Nemčije. Ko sem nekoliko ozdravel, sem celo delal pri kmetu.
Toda kmalu so me spet, februarja 1945, poslali na fronto. Tokrat v Belgijo, odtod v Nemčijo, kjer sem prišel v rusko ujetništvo. Od tu sem pobegnil a so me zajeli Čehi. Tudi njim sem pobegnil in se prebil do Lipnice v Avstriji, kjer so me zajeli Angleži. Tudi njim sem pobegnil in se napotil domov. Prag domače hiše sem prestopil 31. maja 1945. leta. To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju. Ker nisem bil sposoben za jugoslovansko vojsko, so me 17. junija 1945 zaposlili v tedanji milici v Lenartu. Ob volitvah v Krajevne ljudske odbore(KLO), sem bil v KLO Drvanja izvoljen za tajnika. Kljub temu, da sem bil ob prvi rekrutaciji, naboru, po vrnitvi iz nemške vojske, spoznan za nesposobnega, sem moral 1948. leta za 5 mesecev oditi na dosluženje v Bihač. Po vrnitvi z vojske sem do ukinitve KLO, leta 1949, delal naprej kot tajnika v KLO Drvanja. Tedaj me je Štrafela iz Gornje Radgone povabil na okraj v Gornjo Radgoni, katerega pa so 1952 leta ukinili, zato sem se zaposlil v Kmetijsko obdelovalni zadrugi(KOZ) Stogovci, ki pa je bila leta 1953 ukinjena. Službo sem našel kot zavarovalni agent pri predhodnici zavarovalnice Triglav in tam dočakal zasluženo pokojnino.«
Moramo povedati, da si je Franc leta 1949 ustvaril družino v kateri mu je žena Viktorija rodila tri hčere, ki so si vse ustvarile družine. Danes ju razveseljuje 5 vnukov in en pravnuk. V Droptincih, živita vse od 1952 leta. Tukaj sta ob službi obdelovala manjšo posest in tako skrbela da družina ni živela v pomanjkanju.
Besedilo in foto: LUDVIK KRAMBERGER